DENARNA POLITIKA IN NJENI INŠTRUMENTI

DENARNA POLITIKA IN NJENI INŠTRUMENTI

Denarna/monetarna politika je del ekonomske politike, ki jo izvaja CB. Bližnji cilj denarne politike je običajno količina denarja v obtoku, lahko pa je tudi višina obr. mere.

Bližnji cilj denarne politike pa ni hkrati tudi njen končni cilj (goal). Kot končni cilj denarne politike štejemo:

visoka stopnja zaposlenosti,

gospodarska rast,

stabilnost cen,

stabilnost obr. mer,

stabilnost finančnih trgov,

stabilnost deviznih trgov.

Inštrumente denarne politike je mogoče razdeliti na kolikostne/splošne in kakovostne/selektivne inštrumente. Pri kolikostnih se CB omeji samo na urejanje velikosti kreditnega potenciala posl. bank in prek urejanja celotnega kreditnega potenciala urejanje emisijskega kreditnega potenciala bank in preko tega na urejanje količine denarja, ki ga izdajajo posl. banke. Pri kolikostnih inštrumentih ohranijo posl. banke veliko samostojnosti. Omejene so samo glede količine denarja, ki jo bodo ustvarile s krediti. Pri kakovostnih inštrumentih pa CB vpliva tudi na to, kako posl. banke izkoriščajo svoj kreditni potencial, to je za kakšne namene dajejo kredite, komu, pod kakšnimi pogoji. Pri kakovostnih inštrumentih je omejena samostojnost posl. bank, saj jih CB ne omejuje le glede obsega kreditov , ki ga lahko posl. banke odobrijo, ampak tudi izbira te kredite.

Kolikostni inštrumenti denarne politike

Politika odprtega trga

Operacije na odprtem trgu so danes najpomembnejši inštrument denarne politike, ker so osnovne determinante sprememb v obr. merah in primarnem denarju glavni vir nihanj v količini denarja v obtoku.Če CB kupuje preko operacij na odprtem trgu, potem to poveča količino primarnega denarja, s čimer se poveča količina denarja v obtoku in se znižajo kratkoročne obrestne mere. Obstajata 2 obliki operacij na odprtem trgu, dinamične in nevtralne. Dinamične/aktivne operacije na odprtem trgu imajo namen spremeniti raven rezerv in primarnega denarja; nevtralne operacije pa imajo namen izravnati nihanja v drugih dejavnikih, ki vplivajo na rezerve in primarni denar (npr. spremembe depozita države pri CB). Običajno gre pri operacijah na odprtem trgu na nakup in prodajo kratkoročnih državnih vrednostnih papirjev.

Slika 1: D po vrednostnih papirjih s strani CB

tečaj

papirjev

D D' S S'

t₁ B

C

D'

t₀ A

t₂ D

Q₁ Q₂ količina papirjev

Na sliki sta vrisani krivulji D in S državnih vrednostnih papirjev. Ko se pojavi na trgu CB z dodatnim D v velikosti CB, se tečaj papirjev poveča od t₀ na t₁. Ko pa CB ponuja papirje v velikosti Q₁Q₂, se tečaj papirjev zmanjša od t₀ na t₂.

CB ne more doseči povečanja količine denarja, ne da bi istočasno zvišala tečaj državnih papirjev in da bi se znižala obrestna mera na državne papirje.

Beseda »odprti« nam pri politiki odprtega trga pove, da CB nastopa na trgu kot vsak drug prodajalec ali kupec vrednostnih papirjev in ne kot oblastna institucija. Kadar nastopa CB kot oblastna institucija pa govorimo o »zaprtem« trgu. Pri politiki odprtega trga je CB vedno pobudnik, pri politiki zaprtega trga pa CB ni nikoli pobudnik.

Operacije na odprtem trgu imajo nekaj prednosti pred drugimi inštrumenti denarne politike:

Do operacij na odprtem trgu pride na pobudo CB, ki ima popoln nadzor nad njihovim obsegom.

Operacije na odprtem trgu so prožne in natančne; mogoče jih je uporabiti v kakršnemkoli obsegu.

Pri operacijah na odprtem trgu je mogoče zlahka obrniti smer delovanja – če se zgodi napaka lahko to CB zlahka spremeni z delovanjem v nasprotni smeri.

Operacije na odprtem trgu je mogoče zelo hitro uvesti; ne prihaja do administrativnih zamud.

Pri operacijah začasnega odkupa CB začasno kupi vrednostne papirje ob dogovoru, da jih bo tisti, ki ji je vrednostne papirje prodal, ponovno v kratkem času tudi odkupil.

Diskontna politika

Diskontna politika, ki pomeni predvsem spremembe v diskontni stopnji oz. diskontni obr. meri vpliva na denarni obtok preko vpliva na obseg diskontnih kreditov in primarnega denarja. Povečanje obsega diskontnih kreditov s strani CB poveča primarni denar in denarni obtok. CB lahko vpliva na obseg diskontnih kreditov na 2 načina, in sicer:

z vplivanjem na ceno teh kreditov,

z vplivanjem na količino teh kreditov preko upravljanja diskontnega okna.

Višja diskontna stopnja veča posl. bankam stroške zadolževanja pri CB, zato povprašujejo po manjšem obsegu teh kreditov. Nižja diskontna stopnja posl. bankam poveča privlačnost diskontnih kreditov in obseg le-teh se bo povečal. Diskontni krediti CB so 3 vrst:

♦ prilagoditveni krediti so med najpomembnejšimi. Uporabljale naj bi jih posl. banke kot pomoč pri odpravljanju kratkoročnih likvidnostnih težav, ki so lahko izid začasnega odtoka depozitov iz bank.

♦ sezonski krediti so dani z namenom, zadovoljiti potrebe nekaterih bank zaradi sezonskih dejavnikov.

♦ »razširitveni« krediti so dani bankam z močnimi likvidnostnimi težavami zaradi odtoka depozitov bank, se ne pričakuje, da bodo zelo hitro odplačani.

Banke se soočajo s 3 vrstami stroškov, ko si sposojajo denar preko diskontnega okna:

stroški obresti v višini diskontne stopnje,

stroški, povezani z možnim zmanjševanjem zaupanja tržnih udeležencev v zdravje banke,

stroški verjetne zavrnitve diskontnega kredita s strani CB v prihodnosti, če se je posl. banka v preteklosti prevečkrat zatekala k diskontnemu oknu.

Diskontna politika je manj učinkovita od politike odprtega trga zaradi 2 razlogov. Operacije na odprtem trgu so popolnoma obvladljive s strani CB, obseg diskontnih kreditov pa ne. CB lahko spremeni diskontno stopnjo, ne more pa prisiliti bank v jemanje diskontnih kreditov.

Obvezna rezerva

CB lahko vpliva na količino denarja v obtoku s spreminjanjem odstotka obveznih rezerv. Če CB zviša odstotek obveznih rezerv, morajo posl. banke zmanjšati kredite in s tem količino knjižnega denarja v obtoku. Če CB zniža odstotek obveznih rezerv, nastanejo pri posl. bankah presežne rezerve, in če CB ne potegne nekaj primarnega denarja iz obtoka, se poveča kreditni potencial posl. bank.

Dva ekstremna predloga se pojavljata v zvezi s preoblikovanjem tega inštrumenta denarne politike. Eden je popolna ukinitev obvezne rezerve in drugi, da bi bile obvezne rezerve v višini 100 % depozitov.

Obvezne rezerve je mogoče videti kot obdavčitev bank. CB znižujejo odstotek obveznih rezerv in tako prispevajo k večji konkurenčnosti in moči posl. bank.

Kakovostni inštrumenti denarne politike

V to skupino spadajo naslednji ukrepi CB:

♦ selektivni krediti – tu Cb posebej podpira ali zavira kreditiranje posl. bank za določene namene. Ko podpira, daje npr. posl. bankam kredite za določene posebne namene.

♦ moralno prepričevanje (politika odprtih ust) – tu poskuša CB prepričati ali vsaj vplivati na posl. banke, da bi te vodile kreditno politiko v taki smeri, kot jo sama priporoča.

♦ neposredni ukrep – lahko pomeni prepoved dajanja kreditov posl. bank za določene namene, če je to narodnogospodarno zaželeno.

Običajno se kakovostni inštrumenti uporabljajo v kombinaciji s kolikostnimi.

Inštrumenti denarne politike BS

Ker je Slovenija majhna država in je zanjo značilno majhno denarno področje, so najpomembnejši kanal emisije primarnega denarja odkupi deviz. V Sloveniji se je hitro pokazalo, da so nakupi deviz na deviznem trgu s strani BS v okvirih, ki jih določa možno povečanje količine primarnega denarja, premajhni, da bi BS s tem preprečevala realno apreciacijo tolarja. CB je zato pričela dodatno kupovati devize, vendar tako, da se zato ni večala količina primarnega denarja. Pri tem svojem početju je uporabljala svoje kratkoročne vrednostne papirje, to je blagajniške zapise v tujem in domačem denarju. Izpostavimo lahko 2 značilnosti instrumentov denarne politike BS. Prva je, da so posojila bankam zelo kratkoročna, druga, da če kupuje devize ali svoje blagajniške zapise, gre v veliki meri za začasen nakup. Inštrumenti denarne politike s katerimi BS vpliva na količino denarja v obtoku so:

različna kratkoročna posojila bankam,

končni nakup deviz,

začasni nakupi deviz in njenih blagajniških zapisov.