EMISIJA DENARJA

EMISIJA DENARJA

Emisija denarja je dajanje denarja v obtok. Z emisijo se pojavi v obtoku denar, ki ga pred tem ni bilo, zato je ne smemo zamenjati s pojavom denarja v blagajni ali na računu. Z emisijo se pojavijo v obtoku nove količine denarja, denarni obtok se poveča.

Emisijo moramo razlikovati od izdelovanja denarja. Kovanje kovanega denarja ali tiskanje papirnatega denarja še ni emisija, ker s kovanjem ali tiskanjem denar še ni prišel v obtok.

Kanali emisije

Kanali, po katerih pritekata papirnati in knjižni denar v obtok, so kredit, nakup zlata, nakup deviz in nakup vrednostnih papirjev, kadar te nakupe opravlja emisijska banka.

Kreditna emisija

Na vrhu je CB, ki izdaja primarni denar, poslovne banke pa izdajajo knjižni denar. Rezerve poslovni bank so sestavljene iz presežnih in potrebnih rezerv. Ko pridejo poslovne banke do dodatnega denarja, ki ga ne potrebujejo, ga lahko odobrijo v obliki kreditov svojim komitentom iz sektorja gospodarstva in prebivalstva. Bančni komitenti pridejo tako do denarja, ki ga uporabljajo za svoje poslovanje. Prek teh transakcij prispe denar spet v roke podjetij in prebivalstva, ki pa imajo svoje račune tudi pri poslovnih bankah. Zaradi tega večina denarja prispe nazaj v poslovne banke. Zaradi tega se vloge komitentov na računih pri bankah povečajo in zato morajo tudi banke povečati potrebne rezerve, da bi bile likvidne, če bi komitenti želeli vloge dvigniti.

Multiplikacija knjižnega denarja, je ta, da imajo komitenti bank na svojih računih na vpogled mnogo več knjižnega denarja, kot ga je prvotno prišlo v poslovne banke zaradi dodatnega primarnega denarja CB. Denar CB se nahaja pri nas v obliki potrebne rezerve in v obliki gotovine v obtoku. Obseg multiplikacije knjižnega denarja v poslovnih bankah je odvisen od začetnega inicialnega depozita, od višine potrebne rezerve, od odliva denarja v druge banke in od višine spreminjanja knjižnega denarja v gotovino.

Knjižni denar se množi v okviru ene banke in v okviru celotnega bančnega sistema.V prvem primeru govorimo o mikro-, v drugem pa o makromultiplikaciji depozitov. Na mikro vpliva odliv denarja v druge domače banke, v CB in spreminjanje knjižnega denarja v gotovino. Na makro pa vplivajo vsi, razen prelivanje depozitov med domačimi bankami.  Razmerje med vsoto vseh depozitov in inicialnim depozitom im. depozitni multiplikator. Razmerje med novo odobrenimi krediti posl. bank in inicialnim depozitom im. kreditni multiplikator. Razmerje med celotno količino denarja v obtoku in primarnim denarjem CB pa im. monetarni/denarni multiplikator.

Emisija z odkupom zlata

Pri odkupu zlata poznamo v glavnem 2 sistema. Po enem sistemu je emisijska banka edina pooblaščena za odkupovanje zlata in ga morajo vsi proizvajalci in uvozniki prodati njej po uradni ceni. Po drugem sistemu je promet zlata svoboden in ga mora emisijska banka kupovati na trgu po tržni ceni, če ga želi imeti.

V mnogih državah in tudi pri nas se je pojavila praksa, da kuje emisijska banka iz zlata zlatnike in jih prodaja prebivalstvu. S tem odteka denar iz obtoka in zato uporabljajo ta ukrep tam in takrat, ko je preveč denarja v obtoku.

Emisija z odkupom deviz

Tudi nakup deviz povzroča emisijo denarja, če devize kupi in plača emisijska banka. Devize so kratkoročna terjatev, oz. depoziti v tuji valuti, ali tuj denar s katerim razpolaga domača oseba v tujini. V prostih tržnih gosp. sistemih, kjer so devize konvertibilne, kupuje CB devize zaradi oblikovanja deviznih rezerv, potrebnih zaradi likvidnosti v mednarodnem plačilnem prometu.

Kanal emisije primarnega denarja z odkupom deviz ima poseben pomen za majhna gospodarstva. V majhnih gospodarstvih je zaradi relativno velikega prelivanja družbenega proizvoda z mednarodno menjavo, med najpomembnejšimi kanali emisije. Tudi pri nas je odkup deviz s tolarji eden najpomembnejših kanalov emisije primarnega denarja. Končni izid te transakcije je, da posl. banke presežke svojih deviznih rezerv prodajo BS, ki tako poveča devizne rezerve, posl. banke pa imajo več razpoložljivega domačega denarja.

Emisija z odkupom vrednostnih papirjev

Ker so načrtovani izdatki rastli hitreje od načrtovanih prejemkov, so bile države postavljene pred dejstvo, kako rešiti proračunski primanjkljaj. Ena od možnosti je z zadolževanjem države pri emisijski banki, kar pa ima inflacijske posledice. Druga možnost je pokrivanje na tržni način, to je z emisijo in prodajo državnih obveznic. Na ta način ne prihaja do novih količin denarja v obtoku, ampak samo do prelivanja prihrankov od kupcev obveznic v državni proračun. Kadar CB kupuje državne vrednostne papirje, se povečuje količina primarnega denarja v obtoku, in obratno, ko te papirje prodaja. Če BS želi zmanjšati količino denarja v obtoku, proda državne vrednostne papirje in obratno.

CB lahko kupuje in prodaja razen državnih obveznic tudi druge prenosljive kratkoročne vrednostne papirje – blagajniški zapisi, ki so kratkoročni vrednostni papirji BS.

Sestava denarja v obtoku in hitrost njegovega obračanja

Z emisijo in njegovim odtekanjem iz obtoka se oblikuje količina denarja v obtoku, ki jo im. denarna masa ali denarni obtok. Denarna masa je količina vseh plačilnih sredstev v obtoku in je sestavljena iz različnih vrst denarja, glede na veljavni denarni sistem. V denarno maso štejemo sredstva, ki imajo najvišjo stopnjo likvidnosti (gotovina, depoziti na vpogled). Finančnih sredstev, ki le v omejenem obsegu ali sploh ne opravljajo funkcije plačilnega sredstva, ne štejemo v denarno maso v ožjem smislu – M₁. V posebno kategorijo spadajo depoziti, ki jih ne moremo šteti v denarno maso, ampak spadajo pod izraz »kvazi denar« - »skoraj denar«ali po angleško »near money«. Sem spadajo finančne oblike, ki se dajo hitro in brez izgube spremeniti v pravi denar (hranilne vloge brez roka).

Za posameznega uporabnika je plačevanje s knjižnim denarjem racionalnejše zato, ker je varnejše, hitrejše in cenejše. Kakšno bo razmerje med količino knjižnega denarja in gotovino, je odvisno predvsem, od uveljavitve načela racionalnosti pa tudi od navad in zakonodaje.

Za določanje in oblikovanje količine denarja v obtoku je pomemben dejavnik tudi hitrost obračanja oz. kroženje denarja v obtoku. CB lahko neposredno in učinkovito vpliva na denarno maso, nima pa vpliva na obtočno hitrost denarja, ker je le-ta odvisna od uporabnikov denarja.

Med prodajo, s katero dobimo denar, in nakupom, s katerim denar porabimo, je časovni razmak. Čim daljši je ta razmak, tem manjša je obtočna hitrost denarja.

Osnova za gibanje denarja pa ni zgolj blagovni promet, ampak so to tudi neblagovna plačila, kot so plačila davkov, plačila prispevkov, darila, dediščine. Zato poznamo dve hitrosti. Prva je prometna hitrost denarja, ko zajamemo vse denarne transakcije, blagovne in neblagovne, druga pa je obtočna/dohodkovna hitrost, ko zajamemo le blagovne transakcije. Dejavniki, ki vplivajo na obtočno oz. prometno hitrost denarja so objektivni in subjektivni dejavniki oz faktorji. Med objektivne faktorje štejemo predvsem dolžino produkcijskih sredstev, sodelovanje gospodarstva, bančno-kreditno organiziranost in organiziranost plačilnega prometa. Med subjektivne faktorja pa štejemo varčevanje oz. tezavriranje denarja, višino osebnega dohodke zaposlenih in odnos do denarja glede na njegovo vrednost. Zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na obtočno hitrost je njegova vrednost.

V Sloveniji so denarni agregati definirani na naslednji način:

M₁ = gotovina v obtoku + vloge na vpogled pri BS + vloge na vpogled pri posl. bankah

M₂ = M₁ + tolarske vezane vloge države pri BS + tolarske vezane in hranilne vloge pri posl. bankah

M₃ = M₂ + devizne vloge pri posl. bankah

Emisijska banka

Predhodnica emisijske banke je kovnica, v kateri kovali valutne kovance. Kovanje denarja je bila izključna pravica vladarja oz. države. Ta pravica se je im. kovni regal – pomeni monopol nad kovanjem denarja.

Temelja značilnost emisijske banke v sodobnem tržnem gospodarstvu je monopol nad izdajanjem papirnatega denarja in kovancev. Druga značilnost je njena funkcija, da skrbi za likvidnost gospodarstva, tako notranjo kot zunanjo. Tretja značilnost je, da vodi emisijsko politiko v skladu z ekonomsko politiko države, in z namenom, da bodo doseženi cilji ekonomske politike.

Smoter delovanja CB ni ustvarjanje dobička. Dobiček, ki ga ustvarja je le vzporeden proizvod njene dejavnosti, cilj te dejavnosti pa je oskrbovanje gospodarstva s potrebno količino denarja. Emisijska banka kreditira le posl. banke.

Emisijska banka pri nas je BS, ki e bila ustanovljena z ustavo l. 1991. BS je v lasti države Slovenije in je pri opravljanju svojih nalog neodvisna od vsakodnevnih političnih odločitev, ker le tako dosega dolgoročno stabilnost cen z minimalnimi realnimi stroški. BS pomaga uresničevati ekonomske cilje z vodenjem denarne politike. Skrbi za stabilnost valute in za splošno likvidnost v državi, izdaja bankovce in jih daje v obtok, opravlja posle za državo, kontrolira banke in hranilnice. Guvernerja BS imenuje parlament RS, kakor tudi namestnika. Presežek prihodkov nad odhodki v BS je prihodek državnega proračuna.

Spremembe vrednosti ali kupne moči denarja

Vrednost ali kupna moč denarja se pojavlja v dvojni obliki:

kot njegova vrednost v državi,

kot njegova intervalutarna vrednost.

Spremembe vrednosti denarja se lahko pojavijo kot povečanje (apreciacija) ali pa tudi kot zmanjšanje (depreciacija) njegove vrednosti. Obliki depreciacije denarja sta inflacija in devalvacija, obliki apreciacije denarja pa deflacija in revalvacija.

Inflacija

Beseda inflacija je latinskega izvora in izhaja iz besede »inflatio«, kar pomeni napihnjenost. Prvič je bila ta beseda uporabljana v Ameriki v času državljanske vojne, ker so v tem času cene naglo poskočile zaradi povečanega denarnega obtoka. Glede na vzrok inflacije razlikujmo inflacijo povpraševanja, inflacijo ponudbe in strukturno inflacijo.

Inflacija povpraševanja

Inflacija D ima sledeče pojavne oblike:

a)      denarna inflacija, kadar se inflacijski impulz pojavlja v obliki ekspanzije efektivnega denarnega D, in sicer zaradi ekspanzije kreditov državi, zaradi ekspanzije kreditov gospodarstvu in zaradi večjega obsega kreditov prebivalstvu, ki presega višino hranilnih vlog.

b)      inflacija in zmanjševanje blagovnih skladov; blagovni skladi se lahko zmanjšajo v absolutnem (zaradi manjše kmetijske in ind. proizvodnje, zaradi zmanjševanja uvoza ali intenzirivanja izvoza) in relativnem (pride kadar se celotna vrednost proizvodnje ne zmanjša, ampak se menja samo struktura proizvodnje) pomenu.

c)      inflacija in politika razdelitve domačega družbenega proizvoda; proizvedeni DP se s politiko razdelitvi nič ne poveča ali zmanjša, ampak se z njo samo določi delež posameznemu koristniku.

d)      inflacijske tendence D; lahko pospešuje trajnejši presežek v tekočem delu plačilne bilance države, ker se del tega presežka konvertira v domači denar.

Inflacija stroškov

Okrog l. 1950 se je pojavila na zahodu nova razlaga pod imenom inflacija stroškov (ponudbe), ki zastopa tezo, da v sodobnem gospodarstvu cena primarno ne naraščajo zaradi večjega D, ampak zaradi porasta stroškov proizvodnje. Porast stroškov za podjetja se pojavi zaradi sledečih razlogov:

povečanje uvoznih stroškov (zaradi devalvacije domače valute, zaradi revalvacija drugih valut),

povečanje fiskalnih dajatev (davki, takse, carina),

povečanje stroškov za delovno silo,

zmanjšanje proizvodnje, kar vpliva na povečanje stalnih stroškov na enoto,

povečanje stroškov financiranja (dvig obr, mere),

zvišanje cen izdelkom in uslugam, ki so v pristojnosti države.

Strukturna inflacija

Vzroki strukturne inflacije so:

nesposobnost proizvodnega sektorja, da se prilagodi spremembam pri D,

omejena mobilnost proizvodnih virov,

defektno funkcioniranje sistema cen,

nezadosten razvoj agrarne proizvodnje,

neskladnost med razpoložljivo akumulacijo in potrebo po zaposlovanju nove delovne sile,

nestabilnost davčnega sistema,

povečanje cen uvoženega blaga in mednarodna ekonomska nestabilnost.

Devalvacija

Devalvacija je posledica inflacije in ukrep ekonomske politike. Z inflacijo so se spremenila notranja in mednarodna gospodarska razmerja. Znižala se je kupna moč denarja, denar je razvrednoten.

Neposreden povod za zakonsko devalvacija denarja je neuravnovešena plačilna bilanca. Primanjkljaj v plačilni bilanci je mogoče odpraviti s povečanjem izvoza in z zmanjševanjem uvoza. Do devalvacije denarja pa lahko pride, četudi ni bilo poprejšnje inflacije in ni bila znižana realna vrednost denarja. Razlog je mednarodna konkurenca. Država, ki devalvira, hoče s pocenitvijo svoje valute doseči prednost pred konkurenti na svetovnem trgu, zato im. takšno devalvacijo konkurenčna devalvacija.

Posebna vrsta devalvacije je devalutacija, ki pomeni opustitev vezane valute in prehod na prosto valuto. Devalutacija je povezana z realnim razmerjem vrednosti valute in z zakonskim zniževanje vrednosti valute.

Primer – izvoz: Vzemimo, da znaša devizni tečaj pred devalvacijo 180 SIT = 1 USD, po devalvaciji pa 200 Sit = 1 USD. Vrednostno se po izvoz po devalvaciji povečal, če se bodo izvozne prodajne količine povečale v večji meri kot znaša znižanje izvoznih prodajnih cen. Znižanje izvoznih prodajnih cen pa mora sprožiti ustrezno elastičnost D po domačem blagu v tujini. V kolikor je elastičnost D po domačem blagu v tujini večja od 1 bo učinek devalvacije na izvoznem področju pozitiven, drugače pa bo negativen, če je enak 1 je učinek nevtralen. Devalvacija tudi ne doseže uspeha, če je elastičnost domače ponudbe v tujini preveč toga.

Devalvacija ne vpliva takoj na porast cen doma, pozneje pa, in to predvsem zaradi:

povečanega D v tujini po domačem blagu,

povečanih stroškov v uvozno odvisni proizvodnji,

monopolni položaj domače ind.,

elementi psihološke narave.

Stopnjo devalvacije ugotovimo na sledeči način: Dt_t / Dt₀ = 100 / X

Dt_t – novi devizni tečaj

Dt₀ – stari devizni tečaj

Deflacija

Vsako zvišanje vrednosti denarja im. apreciacija denarja. Najpomembnejša in najbolj razširjena oblika apreciacije je deflacija – nasproten pojav inflacije. Deflacija je stanje, v katerem ponudba blaga in storitev presega efektivno denarno D, kar odseva v padanju cen. Ponudbo predstavlja blago na trgu, torej nastaja deflacija zaradi povečanja količine blaga na trgu.

Tisto deflacijo, ki nastane kot posledica zmanjšanega denarnega obtoka, im. absolutna/prava deflacija, tisto, ki je nastala kot posledica povečane količine blaga, pa relativna deflacija.

Bistvena razlika med inflacijo in deflacijo je v tem, da je inflacija stihijski pojav tržnega gospodarstva, ki nastaja proti volji države, medtem ko je deflacija denarno-politični ukrep. Deflacija je lahko inštrument načrtnega zavestnega ukrepanja države proti padanju vrednosti denarja. Absolutna deflacija je ukrep proti inflaciji.

Ugodne posledice, zaradi katerih država izvaja desinflacijsko politiko so:

zvišanje vrednosti denarja in stabilizacija na višji ravni vrednosti, do katere pride zaradi padanja cen blaga,

izboljšanje plačilne bilance s povečanjem izvoza, do katerega pride zaradi padca blagovnih cen ob nespremenjenih deviznih tečajih,

dvig življenjske ravni prebivalstva s stalnimi dohodki.

Deflacija ima, predvsem kot stihijski proces tudi zelo negativne posledice, in sicer:

zmanjšanje likvidnosti, to je plačilne sposobnosti gospodarstva, do katere pride, ker je manj plačilnih sredstev v obtoku,

zastoj v investiranju,

padec gospodarske aktivnost, ker ni ustreznega D po proizvodih, rast nezaposlenosti.

Revalvacija

Revalvacija je soodnosni pojem devalvacije. Revalvacija je zakonsko povečanje intervalutarnega tečaja domače valute. S tem denarno-političnim ukrepom želi država odpraviti razliko med realno vrednostjo valute in uradnih stečajem, to je njegovo intervalutarno vrednostjo.

Zaradi podražitve valute se bo izvoz zmanjšal,  povečal pa se bo uvoz blaga. Revalvacija je prav tako kot devalvacija zakonski ukrep v pogojih fiksnih tečajev. Najbolj pogost primer revalvacije po 2. sv. vojni velja za nemško marko.