FINANČNA POLITIKA PODJETJA

FINANČNA POLITIKA PODJETJA

Področja finančne politike

Posamezne faze in operacije lahko razčlenimo na finančno politiko na politiko priskrbe finančnih sredstev, politiko ustvarjanja in delitve dobička. Lahko pa jo razdelimo na 3 temeljna področja: statutarna (politika temeljnih načel, politika finančne moči), tekoča (politika gospodarjenja s sredstvi, politika likvidnosti) in razvojna (politika akumuliranja, financiranja investicij) finančna politika.

Drugi avtorji jo delijo na: ustanovitveno, tekočo in investicijsko. Ustanovitvena je pomembna zato, ker je ustanovitev predvsem in najbolj finančni problem, problem priskrbe finančnih sredstev. Tekoča  se nanaša na vsakdanjo uporabo denarja, na kratkoročne finančne operacije, s katerimi denar priteka in odteka. Investicijska je dolgoročna, ki pa ne zajema le področja vlaganj v stalna sredstva, ampak tudi področje vlaganj v gibljiva sredstva, kadar se tam vežejo finančna sredstva dolgoročno.

Cilji finančne politike

Cilja finančne politike sta rentabilnost in plačilna sposobnost. Sta v določenem nasprotju. Načelo rentabilnosti narekuje, da je vsak najmanjši del finančnih sredstev v vsakem trenutku donosno naložen, kar praviloma pomeni, da ni v likvidni obliki. Načelo plačilne sposobnosti pa narekuje, da mora biti del finančnih sredstev vedno v najbolj likvidni obliki, ki pa je praviloma nedonosna. Obe načeli je možno uskladiti tako, da je v denarni obliki le tolikšen del finančnih sredstev, ki zagotavlja absolutno plačilno sposobnost. Vsi cilji finančne politike morajo biti v skladu s posl. politiko oz. morajo podpirati uresničevanje ciljev posl. politike.

Inštrumenti finančne politike

Finančni plan

Osnovni inštrument politike je finančni plan. Z njim želimo doseči primeren dobiček ob prav tako pomembni sposobnosti. Finančno planiranje lahko označimo kot proces, ki se začne z ugotavljanjem potreb po denarju se nadaljuje z ugotavljanjem alternativnih možnosti priskrbe oz. plasmaja denarja, ter nas tako privede do odločitve o priskrbi ali plasmajih.

Plan denarnih tokov bo med prejemki najpogosteje zajemal tokove, kot so: prodaja proti takojšnjemu plačilu, poravnave terjatev do kupcev, odobreni bančni krediti, emisija obveznic, prodaja VP, prodaja nerabnih osnovnih sredstev. Med denarnimi izdatki pa se najpogosteje pojavljajo: plačilo nabavljenega blaga, plačilo osebnih dohodkov, obveznosti do države, nakup VP, izplačilo dividend iz čistega dobička. Ko so ugotovljeni primanjkljaji in presežki likvidnih sredstev, je nadaljnja naloga finančnega planiranja, da ugotovi, kakšne možnosti obstajajo za priskrbo manjkajočih finančnih sredstev. Možnosti za priskrbo je treba iskati na finančnem trgu. Na tem trgu se navadno ponujajo možnosti za priskrbo sredstev v obliki bančnih kreditov, povečanja kreditov dobaviteljev, prodaje VP, zmanjšanja likvidnostne rezerve. Kot kriteriji za izbor služijo donosnost, likvidnost in tveganje.

S časovnega vidika razlikujemo kratkoročne finančne plane, ki zajemajo obdobje od 1 leta in dolgoročne finančne plane, več kot 1 leto. Kratkoročni se nanaša na taktično planiranje in se odlikuje po tem, da se fleksibilno prilagaja na spremembe oz. motnje v poslovanju.

S funkcionalnega vidika razlikujemo: redne finančne plane, ki se sestavljajo v rednih posl. časovnih obdobjih in posebne/izredne finančne plane, ki se sestavljajo ob posebnih posl. priložnostih.

Finančni izračuni

Tako kot finančni plan so tudi finančni izračuni pomemben inštrument finančne politike. Finančna izračunavanja se pojavljajo v zvezi z zahtevo, da se pri finančno političnih odločitvah upoštevajo določena načela, predvsem rentabilnost in plačilna sposobnost.

Gospodarjenje s finančnimi sredstvi narekuje skrb za plačilno sposobnost podjetja, to pa računsko ugotavljamo za krajša in daljša razdobja. Sposobnost vračanja sredstev virom, od koder smo jih dobili, je tudi nujno potrebno izračunati vnaprej, saj noben vir, niti lasten niti tuj, ne trpi negotovosti glede možnosti vrnitve.

Finančni nadzor kot dopolnitev finančnega planiranja

Da bi se lahko vse naloge iz finančnega plana izpolnile, je potrebno izvajati finančni nadzor. Tako notranji kot zunanji dejavniki lahko vplivajo na to, da se glede finančnih okoliščin poslovanje odvija drugače, kot smo predvideli s finančnim planom. Finančni nadzor se izvaja tekoče pa tudi na koncu planiranega razdobja. Tako nam nadzor omogoča, da se po izteku planskega razdobja primerjajo zneski v finančnem planu z dejanskimi gibanji, ter ugotovimo odstopanja in njihove vzroke.