FINANČNI TRG IN NJEGOVI INŠTRUMENTI

FINANČNI TRG IN NJEGOVI INŠTRUMENTI

Denarni trg

Denarni trg zajema celotni sistem kratkoročnega financiranja. Na tem trgu ponujajo kratkoročna finančna sredstva in po teh sredstvih tudi povprašujejo. Na denarni trg se zlivajo tudi sredstva, ki po svojem roku sodijo na trg kapitala (dolgoročni prihranki, kapital, amortizacijski odpisi).

Sodobni denarni trg oblikujejo:

♦ denarni trg neprenosnih terjatev – na tem trgu se kratkoročno in na posreden način odvijajo prenosi finančnih sredstev v obliki bilateralnega razmerja,

♦ denarni trg prenosnih terjatev – na katerem se prelivajo finančna sredstva na neposreden in posreden način v obliki kratkoročnih vrednostnih papirjev

♦ denarni trg prenosnih terjatev pa oblikujeta:

denarni trg v ožjem pomenu (medbilančni trg), na katerem se denarne finančne institucije poslužujejo posrednega načina prenosa sredstev,

denarni trg v širšem pomenu, na katerem se odvija na posredni in neposredni način prenos finančnih sredstev med denarnimi in agentskimi finančnimi institucijami.

Za denarni trg je na splošno značilno, da so donosi nižji kot na trgu kapitala in manjše je tudi tveganje pri naložbah na tem trgu.

Inštrumenti denarnega trga

Eden izmed inštrumentov so zakladne menice. Lahko gre za zakladne menice z do 12 mesečno zapadlostjo, ki jih država izdaja zato, da bi financirala fiskalni primanjkljaj. Med vsemi inštrumenti so tudi najbolj varne, ker ni verjetna možnost neizpolnitve obveznosti s strani države, ko inštrument zapade. Naslednji inštrument je potrdilo o vlogi. Gre za dolžniški inštrument prodan vlagateljem s strani banke, ki prinaša letne obresti v določeni višini in ob zapadlosti vrednost v višini originalne nakupne cene. Lahko so prenosljiva ali neprenosljiva. Komercialni papirji so kratkoročni dolžniški inštrumenti, ki jih izdajajo večje banke in dobro znane korporacije. Bančni akcepti so bili kot instrument denarnega trga uvedeni zaradi izvrševanja mednarodne trgovine in so v uporabi že zelo dolgo. Bančni akcept je obljuba plačila podobna čeku, ki jo izda podjetje, plačljivo na določen prihodnji datum in z garancijo banke.

V Sloveniji je denarni trg predvsem medbančni trg in trg kratkoročnih vrednostnih papirjev, še precej slabo razvit.

Trg kapitala

Na trgu kapitala se pojavljajo prosta sredstva, nastala z odlaganjem porabe ustvarjenega dohodka. Značilno zanj je, da so to edina sredstva, ki so v ponudbi, druga njegova značilnost pa je, da se ponujajo le dolgoročna sredstva. Osnova za ponudbo sredstev na trgu kapitala je varčevanje, motiv pa zaslužek v obliki obresti ali udeležbe pri dobičku.

Bistvena razlika med D na trgu kapitala in na denarnem trgu sicer ni v vrsti blaga, po katerem povprašujemo, ker je to v obeh primerih denar, ampak razlika v kakovosti sredstev, po katerih povprašujemo; njihova kakovost pa je odvisna od roka. Sodobni trg kapitala oblikujejo:

♦ trg kapitala neprenosnih terjatev (kreditni trg), na katerem se trguje z dolgoročnimi sredstvi na posreden način pred denarnih institucij, im. ga tudi pogodbeni trg,

♦ trg kapitala prenosnih terjatev, na katerem se trguje z dolgoročnimi sredstvi na neposreden način pred agentskih in nedenarnih finančnih institucij v obliki vrednostnih papirjev. Ta trg im. tudi trg kapitala v ožjem pomenu – na njem se trguje z vrednostnimi papirji s stalnim in spremenljivim donosom, dolžniškimi in vrednostnimi papirji. Trg v ožjem pomenu se deli tudi na primarni in sekundarni trg.

Trg kapitala in denarni trg sta med seboj povezana s prelivanjem sredstev. Stopnja razvoja denarnega trga in trga kapitala je odvisna od stopnje gosp. razvitosti in stabilnosti gospodarstva.

Slika 4: Struktura finančnega trga

FINANČNI TRG

Denarni trg  Trg kapitala

bilateralni – multilateralni - trg dolgoročnih posojil trg dolgoročnih

kratkoročna kratkoročni vrednostnih papirjev

posojila vrednostni papirji trg kapitala v ožjem

smislu

primarni trg   sekundarni trg

Inštrumenti trga kapitala

Vrednostni papirji so 2 osnovnih oblik: dolgoročni dolžniški in lastniški vrednostni papirji. Izdajatelji teh papirjev so lahko podjetja, banke in druge posl. institucije, država, občine. Osnovna razlika med dolžniškimi in lastniškimi vrednostnimi papirji se nanaša na lastništvo. Pri dolžniških vrednostnih papirjih obstaja zakonska obveznost podjetja, da opravi izplačila kot je razvidno iz pogodbe. Če podjetje ne more izpolniti s pogodbo določenih obveznosti lahko pride do prenosa lastništva podjetja od lastnikov na imetnike dolžniških vrednostnih papirjev.

Dolžniški vrednostni papirji

Skupna lastnost teh papirjev je, da predstavljajo terjatev v pisni obliki, s katero se izdajatelj obveže, da bo imetniku takšnega vrednostnega papirja v določenem času vrnil posojeni znesek, povečan za obresti. V povezavi z dolžniškimi vrednostnimi papirji ponavadi govorimo o obveznicah. Glede na vrste obveznic jih delimo na klasične in ostale obveznice. Klasične glede na izdajatelja delimo na:

državne obveznice, ki so obveznice centralne vlade ali federalnih oblasti,

občinske obveznice,

hipotekarne obveznice, ki jih izdajo javno-pravne finančne organizacije,

bančne obveznice, ki jih izdajajo banke, hranilnice in druge organizacije,

obveznice podjetij.

Obveznica se glasi na določeno vrednost, ki ji pravimo nominalna vrednost. Cena vsake obveznice je odvisna od S in D na borzi.

Lastniški vrednostni papirji

Lastniški vrednostni papirji so potrdila, ki govorijo o deležu v lastnini delniške družbe.Razen deleža v delniški družbi dajejo delnice njihovim lastnikom tudi naslednje pravice:

pravico do izplačila dividende,

predkupno pravico pri izdaji novih delnic,

pravico do obveščanja,

pravico do glasovanja na skupščini delničarjev,

pravico do deleža v likvidacijski masi.

Večina lastniških vrednostnih papirjev je 2 osnovnih oblik: navadne delnice in prednostne delnice. Prednostna delnica je dejansko hibrid, kjer gre za kombinacijo določenih značilnosti dolga in določenih značilnosti navadne delnice.

Iz lastništva prednostnih delnic izhajajo nekatere pravice, ki dajejo prednost:

pri izplačilu dividende,

v primeru likvidacije.

Pri delnicah ločimo njihovo nominalno, bilančno in tržno vrednost. Nominalna vrednost je napisana na delnici. Osnovni delniški kapital se ob ustanovitvi razdeli na določeno število delnic in vrednost kapitala, ki odpade na eno delnico, je njena nominalna vrednost. Tržna vrednost delnice se oblikuje na osnovi več dejavnikov, najpomembnejši pa so pričakovani prihodnji donosi delniške družbe.

Finančne inovacije

Brezkuponske obveznice

Brezkuponska obveznica je oblika dolžniškega vrednostnega papirja, ki ne omogoča rednega izplačevanja kuponov, kot je to običajno pri obveznicah, ampak se izplačilo donosa in glavnice koncentrira na bolj oddaljen datum v prihodnosti, ko takšna obveznica zapade v plačilo. Razlikujemo 2 obliki brezkuponskih obveznic:

♦ diskontirane/prave brezkuponske obveznice ob emisiji prodajajo po precej nižji vrednosti od njihove nominalne.

♦ naobrestene/neprave brezkuponske obveznice emitirajo po nominalni vrednosti.

Sintetične brezkuponske obveznice

Sintetične obveznice so se prvič pojavile v letu 1982 v ZDA, ko so borzni posredniki odstranili kupone in plašč državnih obveznic, jih diskontirali in ločeno prodali naprej.

Obveznice z dvojno valuto

Obveznice z dvojno valuto imajo nakupno ceno in izplačila obresti določena v isti valuti, medtem ko je odplačilo glavnice določeno v neki drugi valuti po vnaprej znanem tečaju.

Obveznice z nakupnim bonom

Obveznice z nakupnim bonom so obveznice z nespremenljivo obr. mero, ki lastniku dajejo pravico, da v določenem roku po vnaprej določeni ceni kupi določeno število delnic.

Indeksne obveznice

Indeksne obveznice se emitirajo po relativno nizki nominalni obr. meri, odplačilo pa je odvisno od gibanja borznega indeksa.

Obveznice s spremenljivo obrestno mero

Obveznice s spremenljivo obr. mero so dolgoročne obveznice s spremenljivim donosom.