VLAGANJE FINANČNIH SREDSTEV

VLAGANJE FINANČNIH SREDSTEV

Osnovne značilnosti

Gre za to, da priskrbljena denarna sredstva kar najbolj učinkovito vložimo v lastne realne in/ali finančne naložbe. Finančna sredstva priskrbimo zato, da bi z njimi kupili nova stalna in gibljiva sredstva, ki jih potrebujemo za aktiviranje in izvajanje določene dejavnosti. Finančna sredstva investiramo zato, ker v obliki stalnih in gibljivih sredstev in tudi v obliki finančnih naložb prinašajo dobiček, ki v obliki zadržanega dobička pomeni pomemben lasten vir financiranja. Denar, ki bi ležal neuporabljen ali bi bil ves porabljen za potrošne dobrine, ne bi prinašal dobička. V gospodarstvu, ki hoče rentabilno poslovati, se moramo izogibati nepotrebnega denarja, ki ga ne morejo donosno vložiti. Razvrstimo jih lahko na realna in finančna vlaganja. Realna vlaganja so vlaganja v stalna sredstva in zaloge, finančna pa vlaganja v razne oblike finančnih naložb.

Na strukturo vlaganj vplivajo različni dejavniki. Med prvimi je vsekakor dejavnost, s katero se podjetje ukvarja. Dejavnika, ki vplivata na strukturo vlaganja sta hitrost obračanja ali stopnja izkoriščanja posameznih sredstev v dejavnosti. Proizvodni programi, tehnološki procesi in postopki ter organizacija dejavnosti vplivajo na strukturo vlaganj, ker so posamezne faze posl. procesa in s tem vložena sredstva različna prav glede na navedene dejavnike. Pomembna dejavnika strukture vlaganj sta načeli rentabilnosti in plačilne sposobnosti. Zaradi načela plačilne sposobnosti moramo imet vedno nekaj gotovine v blagajni in knjižnega denarja na računu v banki. Poglavitna zunanja dejavnika oblikovanja strukture vlaganj v podjetju sta trg in sistem gospodarjenja.

Tekoče in občasno financiranje

Vlaganja delimo po pogostnosti na tekoča in občasna. Povod za tekoče financiranje so razni posl. dogodki in potrebe, ki se pojavljajo vsak dan, redno ali zelo pogosto (nabavljajo in plačujejo se surovine, izplačujejo se plače,…). Za financiranje takih primerov so potrebna likvidna sredstva. Tekočemu nastajanju potreb mora seveda ustrezati oblika financiranja. Običajno se za potrebe tekočega financiranja najemajo kratkoročni bančni krediti, kupuje se blago na kredit, diskontirajo se menice, predvsem pa se tako disponirajo sredstva, da se kar najhitreje obračajo, kar povzroča tekoče prilive in odlive denarja. Osnova za občasno financirane so izredni, enkratni, posebni dogodki v življenjskem ciklu podjetja. Tako financiranje je enkratno in zajema cikel priskrbe, vlaganja ter unovčenja sredstev. K občasnemu financiranju prištevamo pet primerov:

ustanovitev podjetja,

razširitev podjetja,

združevanje podjetja,

sanacija podjetja,

likvidacija podjetja.

Preberi str. 206, 207, 208

Vlaganja v gibljiva sredstva

Poslovna sredstva, ki imajo koeficient obračanja manjši od 1 oz. imajo čas trajanja daljši od enega leta, štejejo za stalna sredstva. Tista posl. sredstva, ki imajo koeficient obračanja večji od 1, se štejejo za gibljiva sredstva.

Višina in struktura potrebnih gibljivih sredstev je v določenem podjetju in pri danem obsegu poslovanja odvisna predvsem od naslednjih dejavnikov:

dejavnosti, s katero se podj. ukvarja; le-ta vpliva na dolžino proizvodnega procesa,

obsega proizvodne dejavnosti,

višine in strukture stroškov proizvodnje,

usklajenosti obsega in vrste proizvedenega blaga,

organizacije skladiščenja,

od plačilne sposobnosti kupcev.

Likvidnostne rezerve

Določen del gibljivih sredstev mora biti stalno v najbolj likvidni obliki. V tej obliki opravlja denar funkcijo likvidnostne rezerve. Prevelike likvidnostne rezerve vplivajo na zmanjšanje donosnosti, primanjkljaj denarnih sredstev, pa sicer lahko vpliva kratkoročno na povečanje donosnosti, vendar negativno vpliva neposredno na plačilno sposobnost. Pri oblikovanju likvidnostne rezerve se pojavljajo nekatere značilnosti. Ena od teh je nujnost oblikovanja likvidnostne rezerve. Druga njena značilnost je, da je minimalna. Obseg minimalne likvidnostne rezerve je odvisen od intenzivnosti dejavnikov, ki vplivajo na nihanje denarnih tokov. Za obseg likvidnostih rezerv so pomembne tudi funkcije, ki jih opravlja. Ponavadi se kot glavni funkciji navajata: zagotoviti nemoteno poravnavo obveznosti tudi takrat, ko denarni prejemki zakasnijo ali pa smo se glede predvidenih prejemkov in izdatkov v tedenskem ali mesečnem planu zmotili; zagotoviti poravnavo obveznosti tudi takrat, kadar je dolžnik v stiski, kadar ima finančne težave. Poudarjena je torej funkcija v zvezi z nepričakovanimi okoliščinami. Tretja značilnost likvidnostnih rezerv je načrtno oblikovanje. Načrtnost je pogoj njihove optimalizacije. Četrto značilnost likvidnostnih rezerv navajamo elastičnost.

Likvidnostna rezerva je sestavljena iz primarne in sekundarne rezerve. Za primarno je značilno, da je sestavljena iz vpoglednih sredstev na računu in gotovine v blagajni. Za ta sredstva je značilno, da imajo najvišjo stopnjo likvidnosti, hkrati pa nobenega ali zelo majhen donos. Sekundarna pa je sestavljena iz takšnih VP, ki imajo visoko stopnjo tržnosti, hkrati pa so tudi donosni.

Terjatve

Terjatve so glede likvidnosti za denarjem in kratkoročnimi VP, toda pred zalogami. Dejavniki, ki vplivajo na obseg terjatev so: obseg celotne prodaje, obseg prodaje na kredit, plačilni roki, kreditni roki in razni dodatni ukrepi. Del prodanega blaga je vedno v fazi terjatev, ker kupci blaga ne plačajo takoj. S porastom obsega prodaje raste tudi obseg terjatev. V preventivnem pomenu, torej preden kupcu prodamo blago ali storitev; lahko ukrepamo na teh področjih:

ugotavljanje plačilne sposobnosti oz. širše bonitete,

ugotovitev bonitete prihodnjega kupca,

če gre za kupca s slabšo boniteto,

kupcem, s katerimi smo imeli že doslej slabše izkušnje, prenehamo prodajati,

pri problematičnih kupcih,

zaračunavanje zamudnih obresti.

Z namenom, da bi pospešili ali reševali problem unovčenja že nastalih terjatev, pa lahko poslužimo ukrepov:

opominjanje dolžnikov,

obiskovanje slabih in zlasti večjih dolžnikov,

prodaja terjatev,

odobritev popusta na fakturno vrednost,

zavarovanje oz. ohranjanje vrednosti terjatev,

preoblikovanje terjatve v lastninski (kapitalski) vložek,

najem zunanjih izterjevalcev,

prisilna izterjava preko sodišča.

Zaloge

Zaloge se pojavljajo v zvezi s proizvodnjo in prodajo blaga v proizvodnem podjetju ter samo v zvezi s prodajo v podjetju, ki se ukvarja le s prometom blaga. Obseg zalog je zato odvisen od proizvodnih in prometnih dejavnikov oz. od nabavnih in prodajnih dejavnikov. Poleg obsega proizvodnje vplivajo na obseg zalog surovin in drugega materiala še: obdelava surovine pred predelavo v proizvodnem procesu, stanje ponudbe surovin na trgu, cene surovin, roki dobave, zmogljivosti skladišč. Pri veliki ponudbi na trgu lahko surovine takoj in sproti nabavimo ter niso potrebne take zaloge kot takrat, kadar se surovine nabavljajo s težavo. Cene, ki kažejo tendenco naraščanja, ali je pričakovati njihov nagel skok nas bodo spodbudile, da si bomo ustvarili večjo zalogo surovin, medtem ko bomo pri padajočih cenah ravnali obratno.

Na obseg nedovršene proizvodnje ali proizvodnje v teku odločilno vpliva čas trajanja proizvodnje, ki pa se lahko bistveno razlikuje glede na tehnološki postopek.

Na obseg zalog GP vplivata proizvodnja in prodaja. Proizvajamo lahko na zalogo ali po naročilu, proizvodnja je lahko serijska, množična ali individualna. Pri individualni proizvodnji po naročilu zalog takorekoč ni, ker naročnik blago prevzame takoj, ko je izdelano. Pri množični ali serijski proizvodnji kupec ni znan in zato blago počaka, da se kupec pojavi, kar pa povzroča zaloge. Dobro blago se prodaja hitreje kot slabo, in ga je manj na zalogi.

Poslovne odločitve morajo biti take, da se oblikujejo zaloge v optimalnem obsegu. Finančna funkcija v podjetju ima nalogo, da skupaj z nabavo, proizvodno in prodajno funkcijo optimira raven vseh vrst zalog s finančnega vidika. Naloga finančne funkcije je, da stalno tehta med koristmi in stroški zalog. Za uspešno optimizacijo zalog oz. za iskanje ugodnega razmerja med koristmi in stroški zalog se je razvila vrsta metod nadzora nad upravljanjem z zalogami (ABC metoda).

Vlaganja v opredmetena osnovna sredstva

Med dolgoročne naložbe spadajo dolgoročne finančne naložbe, financiranje raziskav in razvoja in tudi trajna gibljiva sredstva.

OOS so tisti del poslovnih sredstev, ki imajo manjši koeficient obračanja od 1. Gre torej za sredstva, ki se enkrat obrnejo šele v razdobju, ki je daljše od 1 leta. Zato je pri OOS potrebno najmanj 1 leto, da se vrnejo v svojo prvotno pojavno obliko. OOS predstavljajo dolgoročno obliko vlaganja denarnih sredstev. Dolgoročno vložena sredstva so sama po sebi nelikvidna, kar negativno vpliva na plačilno sposobnost in tudi na tveganje. Vlaganja v OOS so lahko:

zaradi znižanja proizvodnih stroškov ali izboljšanja kakovosti,

zaradi razširitve razložljivih proizvodnih zmogljivosti,

zamenjava izrabljenih sredstev z novimi.

Vlaganja v OOS so lahko ekonomsko odvisna ali pa ekonomsko neodvisna. Ekonomsko odvisna so tista vlaganja, ko je korist enega odvisna od koristi drugega; če eno vlaganje ni izpeljano, tudi drugo ne da nobenih koristi. Ekonomsko odvisna vlaganja so lahko komplementarna, substitucijska ali takšna, da se med seboj izključujejo.

Vlaganja v OOS so lahko taktična ali strateška. Taktična vlaganja ne pomenijo večjega odstopanja od dosedanjega programa in načina poslovanja. Strateška vlaganja pa imajo običajno velike posledice, kar zadeva proizvodni program in tudi glede filozofije poslovanja v podjetju. Pri vlaganjih v gibljiva sredstva nas predvsem zanima likvidnost, pri vlaganjih v OOS pa donosnost. Pri vlaganju v OOS pa ne pričakujemo samo tega, da bi se nam vložena sredstva povrnila, ampak da bomo ustvarili tudi dodatni dobiček. Pri vlaganjih v OOS moramo ugotavljati tudi pričakovano učinkovitost (donos) investicijskih projektov. Za oceno te učinkovitosti se je razvilo več metod, in sicer: konvencionalne klasične metode in sodobnejše dinamične metode.

Finančne naložbe

Razlikujemo vlaganja v realne naložbe in v finančne naložbe. Z vidika posameznega podjetja se pojavi možnost za finančne naložbe takrat, kadar denarni presežki presegajo denarne izdatke. Denarni presežki pa so lahko na razpolago kratek čas ali pa gre za dolgoročne presežke. Kratkoročne presežke, ki se pojavljajo kot začasno nepotreben denar v proizvodnem in/ali prometnem procesu, lahko plasiramo v kratkoročne finančne naložbe. Dolgoročne denarne presežke, ki se pojavijo, kadar je v določenem podjetju obseg ustvarjene denarne akumulacije večji od realnih naložb, pa lahko plasiramo v dolgoročne finančne naložbe.

Obseg kratkoročnih finančnih naložb je odvisen od obsega kratkoročnih denarnih presežkov. Na ta obseg vplivajo dejavniki, v sami gosp. celici in dejavniki v samem gosp. sistemu.

Pri plasiranju finančnih presežkov v posamezne oblike finančnih naložb se pojavijo terjatve, ki so glede na čas vloženih sredstev kratkoročne in dolgoročne. Glede na obliko pa so terjatve lahko oblične in brezoblične. O obličnih terjatvah govorimo takrat, ko dobi finančna naložba obliko listine. Ta listina ima prometno sposobnost, kar pomeni, da se lahko prenaša s prodajo in nakupom, in z indosiranjem. Navedene listine, ki jih izda tista oseba, ki ima primanjkljaj finančnih sredstev im. VP. Tiste terjatve, ki ne dobijo obliko listine na kateri bi bil zapisal dolg, pa im. brezoblične (če se presežek finančnih sredstev prenese v obliko kredita).

Pri finančnih naložbah treba upoštevati usklajenost roka sredstev in roka naložb. Motiv za finančne naložbe je povečanje donosnosti (dobiček). Kratkoročne naložbe, ki manj ogrožajo plačilno sposobnost, so lahko manj donosne (vedno to ne velja) v primerjavi z dolgoročnimi.

Tveganje pri finančnih naložbah lahko zmanjšamo tako, da analiziramo kreditno sposobnost prihodnjega dolžnika. V razmerah visoke inflacije moramo tveganje še dodatno zavarovati, s tem, da se finančne naložbe revalorizirajo. Podjetja, ki razpolagajo s finančnimi presežki, lahko te presežke naložijo v finančne naložbe neposredno v druga podjetja ali pa s posredovanjem finančnih institucij. Oblike finančnih naložb so:

denar,

depoziti v bankah,

krediti,

vrednostni papirji.

Določen del denarnih presežkov ostane v podjetju v denarni obliki. Ta naložba, ki je sicer najbolj likvidna in hkrati najmanj donosna, je potrebna za vzdrževanje plačilne sposobnosti. Gre dejansko za oblikovanje likvidnostne rezerve. Presežki denarnih sredstev se lahko naložijo kot depoziti v bankah. Ta sredstva, ki niso na razpolago za vsakodnevno poslovanje, se obrestujejo po višji obr. meri kot vpogledna sredstva na računu. Finančne presežke lahko plasiramo tudi v obliki kreditov. Presežki finančnih sredstev pa se lahko plasirajo tudi v nakup VP. Z vidika motiva nakupa razlikujemo kratkoročne VP, VP s točno določenim rokom in špekulativni motivi. VP morajo imeti visoko stopnjo tržnosti, kar pomeni, da se lahko vsak trenutek prodajo in s tem spremenijo nazaj v denar. Razlikujemo realne VP, kadar VP daje pravico do stvari in denarne VP, če daje listina pravico do določene vsote denarja. Z vidika prenosa razlikujemo:

VP, ki se glase na prinositelja,

VP po odredbi,

VP na ime ali rekta papirji.

S časovnega vidika razlikujemo dolgoročne in kratkoročne VP.

Pri finančnih naložbah moramo upoštevati načelo likvidnosti, načelo varnosti, načelo donosnosti in načelo razpršenosti.

Tveganje v naložbah v VP je dvojno:

sistematično tveganje,

nesistematično tveganje.

Pri izboru naložbe v delnice se osebki naslanjajo na temeljno in tehnično analizo. Temeljna analiza se nanaša na podjetja, ki so izdala delnice. Ta analiza obsega informacije o finančni moči podjetja, o stopnji rasti prihodkov v preteklosti, podatke o preteklih izplačilih dividend, tržne možnosti v prihodnosti, značilnosti panoge, v katero spada podjetje. Vse te informacije služijo za oceno notranje vrednosti delnice, ki se primerja s tržno ceno in se potem ugotovi, ali je delnica na trgu precenjena ali podcenjena.

V RS so sedaj možne sledeče kratkoročne finančne naložbe:

zakladne menice RS,

blagajniški zapiski BS,

blagajniški zapiski bank,

komercialni zapisi velikih podjetji,

različne vloge pri bankah,

kratkoročna posojila podjetjem.

Kot dolgoročne finančne naložbe se sedaj pri nas ponujajo delnice, državni obveznice, obveznice posl. bank ter dolgoročna posojila.