VRSTE DENARJA

VRSTE DENARJA

Razvoj menjave do denarnega gospodarstva

Razvoj denarja od najprimitivnejših do najrazvitejše oblike je dolg in zelo raznolik. Denar je nastajal spontano v različnih časih in pri raznih narodih. Nastanek denarja je povezan z razvojem gospodarstva. V »zaprtem domačem gospodarstvu« ni bilo menjave in tudi ne potrebe po menjalnem posredniku. Vse, kar so pridelali v neki skupnosti, so v tej skupnosti tudi porabili.Šele z družbeno delitvijo dela se je storilnost toliko povečala, da so v skupnosti pridelali več, kot so sami potrebovali.

Menjava je potekala predvsem med živinorejci in poljedelci, med lovci in poljedelci, med obmorskimi in celinskimi rodovi. Ta menjava je potekala brez posredovanja denarja bila je neposredna menjava blaga za blago. Z naraščanjem proizvodnje in blagovne menjave pa je neposredna menjava blago za blago postajala bolj in bolj nepripravna in včasih nemogoča.

S posredno menjavo z enim samim vmesnim členom se je pojavilo blago, ki ima posebno funkcijo, to je posredovanje menjave, in posebno ime – denar. S pojavom denarja se je naturalno gospodarstvo spremenilo v denarno gospodarstvo.

Blagovni denar

Blagovni denar je vsako blago, ki se po izdelavi in pridelavi ne porabi takoj v skladu s svojo uporabno vrednostjo, ampak se najprej uporablja kot posrednik pri menjavi blaga. Značilnosti blagovnega denarja:

♦ ne loči se od drugega blaga po posebni denarni podobi,

♦ opravlja denarno funkcijo začasno,

♦ po nedoločenem številu menjav se porabi v skladu s svojo uporabno vrednostjo,

♦ zaradi boljšega opravljanja denarne funkcije se uporablja tisto blago, po katerem je večje povpraševanje,

♦ njegova vrednost je odsev vloženega dela kot pri vsakem blagu.

Katero blago bo poleg funkcije blaga prevzelo še funkcijo splošnega menjalnega posrednika, je bilo odvisno od zgodovinskih, geografskih in ekonomskih dejavnikov. Za zgodovinski dejavnik štejemo stopnjo razvitosti proizvodnje. Čim nižja je ta stopnja tem primitivnejše so oblike menjalnega posrednika. Geografski dejavniki so vplivali na izbor proizvodnje in posredno na izbiro splošnega menjalnega posrednika. Ekonomski dejavniki so dajali skupne značilnosti:

blagovni denar je bilo tisto blago, ki je zaradi svoje uporabne vrednosti potrebno vsem članom in je torej splošno zaželeno,

njegova proizvodnja je bila dovolj velika, da so nastajali viški, ki niso bili porabljeni,

blaga pa ni bilo toliko, da bi si ga mogel vsakdo vzeti v neomejeni količini.

Kovani denar

Pri blagovnem kovinskem denarju so različno težki kosi imeli ustrezno različno vrednost in so se prav zato uporabljali s tehtanjem. S kovanjem obdelani kovinski kosi so bili enako težki in jih ni bilo treba več tehtati. Da bi zagotovili ustrezno čistost kovanca, so poleg čistosti določali tudi kovne stopnje. Kovna stopnja je razmerje med utežno enoto in številom iz nje izkovanih kovancev. Čistost je razmerje med celotno težo kovine in težo žlahtne kovine. Snov, iz katere je kovanec narejen in mu daje vrednost, je denarna ali valutna snov. Če je denar narejen iz zlata, je denarna ali valutna snov zlato, če pa je narejen iz srebra je snov srebro. V sistemu kovanega denarja se pojavlja tudi kovani drobiž (dinar, par).

Papirni denar

Hrambna potrdila

Predhodniki pravega papirnatega denarja so potrdila, ki jih im. »prava hrambna potrdila«. Tisti, ki je imel v rokah hrambno potrdilo je imel pravico razpolagati s hrambno vlogo. Dolg so poravnali kar z izročitvijo potrdila. V začetku so se glasila prava hrambna potrdila na ime, kasneje pa so jih začeli izdajati na prinositelja, tako da je bilo njihovo prenašanje še bolj neovirano in hitrejše.

Zamenljiv papirnati denar

Iz hrambnih potrdil je nastal zamenljiv papirnati denar. Najprej so bila to prava hrambna potrdila, ki so le v močno omejenem obsegu služila kot plačilno sredstvo, kasneje pa so bila to neprava potrdila, ki so z vedno širšo uporabo v plačilnem prometu prerasla v bankovce, v zamenljiv papirnat denar. Za odnose med banko in imetnikom nepravega hrambnega potrdila je značilno, da:

banka za vlogo plačuje obresti (prej je hranitelj plačeval hrambnino),

banka vrne vlagatelju isto vrednost (prej je morala vrniti isto stvar),

banka sklene z vlagateljem hranilno pogodbo (prej je bila to hrambna pogodba).

Banka lahko za hranilno vlogo plačuje obresti, ker tako zbran denar posoja in dobiva obresti. Banka lahko obljubi vlagatelju, da mu bo dala vlogo na razpolago, kadarkoli bo zahteval, ker računa s tem, da vsi vlagatelji svojih vlog ne dvigajo hkrati, in ker računa, da bo posojeni denar od dolžnikov dobila pravi čas nazaj. S tem, ko se je hrambna vloga spremenila v hranilno vlogo (depozit), se je bankrota spremenila v bančno zadolžnico, obveznico, ki je denar. To je torej konvertibilen bankovec. Neomejena konvertibilnost bankovca je obveznost banke.

Prehod na nezamenljiv papirnati denar

Če je količina denarja v obtoku odvisna od razpoložljive količine valutne snovi, ker se iz te izdeluje ali za njo zamenjuje denar, potem so z omejeno proizvodnjo valutne snovi omejene tudi možnosti za izdajanje denarja. Ko je valutna snov vzrok za stabilno vrednost denarja, kar štejejo za glavno prednost valutnega denarja, pa hkrati lahko postane ovira. Kovani denar ni ustrezal razvitemu gospodarstvu, ker se je njegova količina v obtoku zelo težko prilagajala spreminjajočim se potrebam po denarju. Količina razpoložljive valutne snovi in s tem valutnega denarja pa se ne spreminja tako naglo in je zato neelastična.

Razmere v mednarodnih gospodarskih odnosih niso bile ugodna podlaga za obnovo. Kriza hiperprodukcije, ki bi jo bilo bolje imenovati subkonzuma, ker je bila njena značilnost strahotno zmanjšanje porabe, in je leta 1929 zajela ves kapitalistični svet, je povzročila, da je bila že tako in tako močno okrnjena vezana valuta le kratkotrajna.  Leta 1931 je Anglija prva opustila zlato valuto. Njej so sledile še ostale države. To je pomenilo dokončno ukinitev vezane valute in prehod na pravi nezamenljivi papirnati denar.

Pravi papirnati denar

Papirnati denar izdajajo banke ali pa države. Zato poznamo bančni papirnati denar (bankovce) in državni papirnati denar (državne bankovce). Državni papirnati denar so obveznice države, ki jih le ta izdaja zaradi svojih izrednih finančnih potreb. Posebne finančne potrebe nastajajo najpogosteje v zvezi z vojno, zato se emisija državnega denarja pojavlja predvsem v takšnih okoliščinah.V normalnih razmerah izdajajo pravi papirnati denar emisijske banke po potrebah narodnega gospodarstva. To so bankovci v ožjem pomenu besede.Bankovec ima prisilni značaj, to pomeni da je zakonito in dokončno plačilno sredstvo.

Nezamenljiv papirnati denar je monetizirana terjatev. Monetizacija pomeni spreminjanje terjatev v denar na ta način, da prevzamejo funkcijo plačilnega sredstva. Stopnja monetizacije je različna:

nižja stopnja monetizacije je nadomestilo plačila s kupčevo lastno ustno obljubo plačila,

višja stopnja monetizacije je nadomestilo za tujo, vendar ustno obljubo plačila, kar pomeni kupčevo odstopitev terjatve, ki jo ima kot istočasni prodajalec nasproti svojemu kupcu,

najvišja stopnja je nadomestilo plačila z obljubo plačila v listinski obliki.

Na tretji stopnji je monetizacija terjatev najpopolnejša, ker je dobila obljuba plačila obliko listine.Listino, ki nastane z monetizacijo terjatev v blagovnem prometu med gospodarskimi subjekti in ima najpogosteje obliko blagovne menice im. komercialni denar.

Razlika med monetizirano terjatvijo, nastalo zaradi obljube plačila v blagovnem prometu in tisto, ki je nastala z neposredno izdajo emisijske banke, je predvsem v tem:

♦ prva ni zakonito plačilno sredstvo (ampak je komercialni denar), medtem ko druga je (legal tender),

♦ upnik lahko plačilo s prvo odkloni, plačila z drugo pa ne,

♦ plačilo s prvo je začasno, plačilo z drugo pa dokončno,

♦ vrednost prve raste s približevanjem roku zapadlosti v plačilo, medtem ko je nominalna vrednost  druge vedno enaka.

Knjižni denar (skriptualni, depozitni, žiralni, prepisni denar)

Da bi se izognili težavam, vlagatelji niso dvigali v banki naložene gotovine, da bi jo izročali svojim upnikom, ampak so upnikom dajali listine o pravici razpolaganja z gotovino. Torej niso prenašali gotovine temveč le dobroimetja, ki so nastala s polaganjem gotovine na račune v banki.

Razlika med papirnatim denarjem in knjižnim denarjem ni bistvena, je tehnične narave. V tehničnem pogledu pa se razlikujeta:

dr. Pokorn (1967): »Knjižni denar je terjatev do banke, pri kateri ima kdo blagajniški račun«. Knjižni denar je blagajniška vloga.

Značilnosti knjižnega denarja:

♦ blagajniška vloga je vloga na vpogled,

♦ je dnevno na razpolago in da služi v plačilnem prometu,

♦ je neomejeno (časovno in količinsko) zamenljiv za papirnati denar.

V razvitih tržnih gospodarstvih se še vedno bolj uveljavlja elektronski denar (denarni avtomati, plastični denar,…)

Drobiž

Drobiž je ulomek denarne enote. Za drobiž se je v času nizkih cen in velike kupne moči denarja, dobilo veliko blaga. Če je kupna moč denarja zelo nizka, potem potreba po ulomkih denarne enote v plačilnem prometu pade, saj skoraj ni blaga, ki bi ga mogli v gotovini nabaviti za tako majhen denarni kos, s tako nizko kupno močjo.

Poleg pravno pojmovanega drobiža govorimo o drobižu v ekonomskem pomenu. To so sicer mnogokratniki denarne enote, za katere pa lahko kupimo le malo blaga, ker imajo majhno kupno moč.