Današnja bivalna kultura kot rezultat podedovanih naèel, navad in potreb

Uvod

Bivalna kultura je eden najpomembnejših fenomenov v naèrtovanju, projektiranju in realiziranju stanovanjske arhitekture. Zabeležke in testiranja nekaterih posebnih lastnosti slovenske bivalne kulture lahko pomagajo pri poskusu definiranja identitete slovenske stanovanjske arhitekture, s tem pa tudi slovenske arhitekture nasploh. Analize za dosego tega cilja bi morale vsebovati elemente kot: naèini življenja, navade, ideali, splošne in individualne vrednote, želje, prednosti, zunanji vplivi, celo statusni simboli, pa tudi in morda še bolj: podedovane lokalne in tradicionalne poteze, ki povezujejo sedanjost s preteklostjo. Vplivajo pa tudi povsem drugaèni elementi, ki jih ne smemo zanemariti: novi materiali, nove tehnologije, novi tehnièni standardi, novi naèrti, nove tipologije itd. Vse te poteze definirajo identiteto stanovanjske arhitekture, elemente in karakteristike, po katerih se ta naša stanovanjska arhitektura prepozna med drugimi stanovanjskimi arhitekturami.

Kriza identitete je vse bolj prisotna zaradi teženj po internacionalizaciji in globalizaciji sveta, ki naj bi zbrisale meje med deželami, narodnostmi ter kulturami in nazadnje tudi identitetami. Vprašanje je, kako hitro se lahko to zgodi?

Ali je slovenska bivalna kultura, ali je identiteta slovenske stanovanjske arhitekture in ali je vse to zraslo tudi iz dedišèine, bo skušal odgovoriti moj letošnji prispevek.

Bivalna kultura

Bivalna kultura kot del splošne kulture je samo nekakšen okvir za znanstveno raziskovanje, metoda za analiziranje elementov, ki jo sestavljajo, koristna in uspešna metoda za študij identitete v arhitekturi.

Globalizacija in internacionalizacija

Èas v katerem živimo ni veè tako preprost, kot je bil vèasih. Svet kaže moène nagibe do približevanja k procesom globalizacije in internacionalizacije. Kibernetièna družba, kot rezultat svetovnih trendov in naporov, bo skušala zbrisati meje med deželami, narodi, kulturami in identitetami. Pesimistièni scenarij ponuja rešitve, da ne bo veè narodnosti, nacionalne arhitekture, nacionalne kulture in nacionalne identitete. Optimistièna predvidevanja trdijo, da ni resno in popularno verjeti v skorajšnjo uresnièitev pesimistiènega scenarija. Ali smo Slovenci pripravljeni, da postanemo èlani mednarodne združbe? Odgovor na to vprašanje je mnogo bolj zapleten, kot smo si sami pripravljeni priznati.

Arhitekturna, kulturna in narodna identiteta

Za definiranje razliènih vrst identitet moram najprej definirati termin »identiteta«, ki ima vsaj dva povsem nasprotna pomena. Ta sta:

Relativna identiteta, ki pomeni najširše, splošne, enotne lastnosti, ki doloèajo, da sta primerjana objekta povsem enaka, ista (istost, enakost, univerzalnost, generalnost ). Relativna identiteta je torej nekakšana metoda, ki omogoèa branje prostorskih struktur, kot npr.: mesto, vas, hiša, cerkev, gora, reka, cesta, trg

Absolutna identiteta, ki pomeni ozke, individualne, razpoznavne lastnosti, ki doloèajo, da je vsak objekt lahko enak samo sebi ( enkratnost, individualnost, »vedno razlièen od drugih« ). Absolutna identiteta je torej metoda, ki omogoèa prepoznavanje povsem jasno definiranih, enkratnih prostorskih struktur, kot npr. : Eiffelov stolp v Parizu, Trg sv. Marka v Benetkah, Empire State Building v New Yorku

Absolutna identiteta

Empire State Building New York Eiffelov stolp Pariz

Relativna identiteta

Mesto Hiša

Absolutna in relativna identiteta sta pravzaprav edini naèin in metoda za iskanje in definiranje karakteristik in lastnosti narodne identitete v arhitekturi. Nacionalna identiteta je potemtakem istost, enakost in univerzalnost na eni strani in enkratnost, individualnost ter »vedno razlièen od drugih na drugi strani« ( pripadajoè doloèenemu narodu ali nacionalnosti ). Narodna identiteta je po vseh teh definicijah predvsem nepogrešljiva in pomembna za majhne narode, ki so se v svoji zgodovini borili za svobodo, narodne pravice, za materin jezik, nacionalno kulturo in druge nacionalne atribute.

Metoda dela

Bivalna kultura je zelo zamotan in konpleksen pojav, saj vsebuje pojme kot naèin življenja, potrošništvo, modo, statusne simbole, vprašanje individualnosti in skupnosti, individualnih in skupnih vrednot, vprašanje potreb in želja, umetnosti in kièa toda tudi, ne nazadnje, intenzivnost pronicanja zunanjih vplivov.

Analiza omenjenih elementov s pomoèjo metode primerjave pa že lahko uspe najti in definirati nekatere posebne poteze, ki bi nedvoumno konstituirale bivalno kulturo v Sloveniji in s tem tudi na zadnji stopnji nacionalno identiteto »Slovenske arhitekture«.

Mesto

( relativna identiteta )

Mesto Ljubljana z Ljubljanskim gradom

( absolutna identiteta )
 
 
 
 

O bivalni kulturi v Sloveniji

Individualnost in skupnost ter individualne in skupne vrednote

Opazovanje reprezentativnih vzorcev stanovalcev glede na 4 zgoraj omenjene kategorije vedenja in naèina življenja so se prièela daleè nazaj, v zgodnjih 80–tih letih, z veè raziskavami na razliènih podroèjih znanstvenega pristopa do stanovanjskih in bivalnih problemov. Rezultati teh raziskav izkazujejo, da je velika veèina udeležencev postavila individualne vrednote in individualnost daleè pred obe bolj družbeni kategoriji. Lahko bi izpostavili številne razloge za to, prevladuje pa brez dvoma dejstvo, da je individualnost lastna veèini Slovencev. Posledica tega je, da za stvari v skupni lasti ni treba skrbeti z razlago: »Saj ni moje«. Rezultat tega je, da je povsod prisotno pomanjkanje vzdrževanja, neprimerna uporaba skupnih površin in prostorov, parkiranje na zelenih površinah itd. In še ena poteza, ki potrjuje prejšnjo ugotovitev:, da je veèina Slovencev sreènih ob nesreèah sosedov, znancev in celo prijeteljev.

Ta slovenska individualnost ima tudi druge opazne pojavnosti, recimo v in na takoimenovani samograditeljski, masovni enodružinski stanovanjski gradnji, pa tudi na vsem drugem grajenem okolju, kot tudi na sami naravni krajinski sliki. Te vidne manifestacije individualnosti zlahka izsledimo in registriramo na številnih poljih zanimanja in aktivnosti, prav posebej pa okrog »ustvarjanja novega doma«. Pri ustvarjanju novega doma je veèina pomembnih odloèitev že sprejeta: tip zgradbe, tlorisna rešitev, arhitekturni elementi na lupini vse to je že vnaprej doloèeno z izbiro tipskega projekta ( izdelal ga je arhitekt ). Kaj sploh še ostane investitorju, bodoèemu lastniku novega doma ? Spremembe prvotnega projekta, izbira dodatnih materialov, barv, oblog in modnih dodatkov, dekoracije in vrtnih ureditev, vse v smislu iskanja cenenih nadomestkov za dosegoedinega, najvišjega cilja, biti drugaèen od vseh ostalih ( individualnost z vsemi razpoložljivimi sredstvi ).

Množièna stanovanjska gradnja v samograditeljski praksi izkazuje še eno pomembno znaèilnost. Èeprav je bila naèrtovana in projektirana v arhitekturnih birojih, je bila zasnovana brez ambicij po »dobri arhitekturi«, bila je sprojektirana profesionalno toda brez poznavanja bodoèih stanovalcev, pravzaprav za stereotipnega èloveka, ki pa žal seveda ne obstaja. Projekti so bili temeljito spremenjeni med gradnjo zaradi prej omenjenih razlogov, pa tudi zaradi resniènih potreb investitorja, bodoèega stanovalca.

Današnje stanje je bolj optimistièno. Po kakšnih 20 do 30 letih, kar je doba ene generacije, so se moèno dvignili življenjski pogoji in standardi. Drevesa okrog hiš so zrasla in prerasla grajeno, pojavlja se zanimanje za skupne interese, izginja nevzdrževani prostor med objekti, zelenje postaja organsko tkivo grajenega okolja. Stanovalci se vse bolj identificirajo s svojimi domovi in njihovim okoljem, delno zaradi »korenin« kot tudi zaradi drugih razlogov, ki so konèno spremenili njihov odnos do stanovanjskega in bivalnega okolja.

Individualnost ima še eno znaèilnost, ki pa ne izhaja iz množiène gradnje. Redki bodoèi lastniki se odloèajo najeti arhitekta za projekt nove hiše, avtorske hiše, s profesionalno, umetniško individualnostjo in enkratnim izgledom. Ta praksa narašèa zadnjih nekaj let in pokažemo lahko kar nekaj zanimivih primerov takih unikatnih objektov tudi v stanovanjski gradnji. Avtorska arhitektura v tistem najvišjem umetniškem in estetskem smislu predstavlja zelo majhen delèek nacionalne arhitekture, a ne nepomemben, ker je uspešen model za generacije bodoèih graditeljev ( v novi, drugaèni obliki samograditeljske prakse ). Dobri modeli za bodoèo množièno gradnjo so dobrodošli, a le do tiste toèke, kjer je enostavno posnemanje prepovedano, kreativno posnemanje pa dovoljeno in priporoèljivo.

Primeri samograditeljske prakse in avtorske arhitekture

Hiša Acman v Grižah, arhitekt Nande Korpnik
 
 

Samograditeljska praksa, tipski projekt, spremembe in razširitve

Avtorska arhitektura, hiša Acman arhitekta Nandeta Korpnika, je znaèilen primer estetskega in umetniškega projekta z moènim nabojem individualnosti in absolutne identitete. Projekt enodružinske stanovanjske hiše izhaja iz dvojnega kozolca poleg objekta, tako dimenzijsko kot proporcionalno. V tem primeru je bil jezik tradicionalne arhitekture preoblikovan in interpretiran v nov, modern, visokotehnološki jezik.

Samograditeljska praksa na podlagi tipskega projekta je znaèilen primer tako imenovanih »sprememb«, ne samo pri izbiri dodatkov in dekoracije, ampak tudi pri izbiri tipa zgradbe, izbiri vertikalnih in horizontalnih gabaritov, vmestitvi dodatnih prizidkov ter sprememb v splošnem izgledu novogradnje. Stanovanjske površine so nad nivojem terena, tako da ni nobene direktne povazave z vrtom. Slab nadomestek te povezave je velika terasa. Volumen te zgradbe je neskladen in izven merila družinske hiše.

Tipièen primer samograditeljske prakse v množièni stanovanjski gradnji na osnovi tipskega projekta

Izvedba tipskega naèrta

Tloris, fasada in prerez objekta

Prednja ( vhodna ) fasada

Hiša na prejšnji strani je prava »enciklopedija« napak in motenj, tako znaèilnih za množièno gradnjo na samograditeljski osnovi:

• nesimetrièna streha
• stanovanje na dveh nivojih s samo štirimi stopnicami višinske razlike
• stanovanjska površina nad nivojem terena, ni povezave z vrtom
• garaža v kleti pod nivojem terena
• majhni in povsem neuporabni balkoni
• terasa je nad nivojem terena, ni povezave s parcelo
• neprimerna in napaèna uporaba materialov
• razna dekoracija za poudarek individualnosti in identitete
• uporaba »dodatkov« kot cilj za tekmovanje s sosedi, »razkazovanje«

Ista hiša po 30 letih, ko so adaptacije in zelenje spremenili njeno podobo
 
 

Prefabricirana ( montažna ) hiša

Prefabricirana hiša je še en primer množiène stanovanjske gradnje ( zaenkrat samo v razvitih deželah in še ne v Sloveniji ) z nekaj pomanjkljivostmi: ne more biti narejena na samograditeljski naèim, je veliko predraga, investicijski postopek pa je prehiter. Nove ponudbe pri projektiranju in gradnji prefabriciranih hiš omogoèajo celo avtorsko, unikatno pripravljene projekte in njihove izvedbe ( individualnost proti množiènosti ).
 
 

Prefabricirana Hiša RIKO – Prva faza Ena od naslednjih faz montaže
 

 

Konèni izgled prefabricirane hiše RIKO

Poèitniška hiša ( weekend hiša )

Nemogoèe je predstaviti slovensko bivalno kulturo brez navedbe poèitniške hiše, ki ima poleg »poèitniške hiše« še veliko imen: »weekend hiša« ali samo »weekend«, hiša za poèitek, hiša na morju, hiša v hribih, hiša na deželi, tudi drugi »dom » itd.

Poèitniška hiša je slovenski model preživljanja prostega èasa, koncev tedna, poèitnic, praznikov, predvsem zato, ker je ta pojav tako množièen. Tudi v drugih evropskih deželah lahko zasledimo te pojave, vendar v veliko manjšem obsegu. Vse skupaj ima svoje razloge, ker se dogaja v doloèenih okolišèinah kot rezultat:

• -nezadovoljstva nad bivalnimi pogoji v primarnem stanovanjskem okolju , v stanovanju, hiši, sosedstvu, mestu, zaradi klimatskih pogojev itd.

• -iskanja idealov ( pogosto nepravih, lažnih ) v vraèanju k naravi, podeželskemu in zdravemu življenju, èistemu zraku, pristnemu okolju in k drugim kvalitetam, ki niso dosegljive v »prvem domu«.

Poèitniške hiše so bile naèrtovane in izvedene v veèini primerov ob morju, v gozdu, na reènih bregovih, v gorah, z eno besedo na najboljših in najbolj atraktivnih lokacijah. Veèina teh nepremiènin je ostalo zunaj Slovenije po odcepitvi od Jugoslavije, najveè v Istri in Dalmaciji na Hrvaškem. Poèitniška hiša je povsem obrnila naèin življenja vseh tistih ljudi, ki so bili vpleteni v ta proces. Vsak konec tedna utrujajoèa vožnja v kilometrskih kolonah tja in nazaj. Izguba èasa, napetost, stres, vse skupaj samo za izpolnitev iluzije drugega doma, ki je »drugaèen« od tistega, kar je bilo ideološko in družbeno dosegljivo. Dejstva množiène stanovanjske gradnje so se žal ponovila tudi na teh poèitniških lokacijah, manj akutno, a vseeno opazno. Tudi tukaj je zelena scena z drevesi prerasla grajeno okolje in tako zmehèala sliko poèitniških naselij. Posamezne poèitniške hiše so bile obièajno zgrajene po regionalnih in tradicionalnih naèelih, z uporabo razpoložljivih tradicionalnih materialov. Vsa nesreèa se priène pravzaprav šele pri izvedbi dodatne dekoracije in drugih elementov identifikacije, ki pa niso veè iz tradicionalnega in lokalnega repertoarja. Ti elementi so bili pripeljani iz domaèega okolja ( primarni dom ) ali celo uvoženi iz tujine kot modni dodatki, nadomestki, kiè, a tudi kot novi, sodobni materiali, izolacije, barve za les, opeko, jeklo, beton itd. Spominjamo se še zelo temne lazure za les Sadolin, ki so jo Slovenci uvedli v Istri na lesenih elementih svojih poèitniških hiš. V Istri se je v ta namen avtohtono uporabljala oljna barva v nežnih rumenih, zelenih ali modrih odtenkih. Ta nepravilna uporaba barve za les je temeljito spremenila izgled teh hiš in naselij.

Poèitniška hiša v Istri ( adaptacija ) Ista hiša, drug zorni kot

Še dva posnetka. Prvi od zadaj Drugi s prednje, morske strani

Primer te slovenske poèitniške hiše v Istri je v bistvu adaptacija obstojeèe, zapušèene, a po vseh naèelih avtohtono zgrajene stanovanjske hiše, namenjene primarnemu bivanju. Kot poèitniška hiša je uspela spoštovati podedovani naèin bivanja, a je dodala in vmestila vse tisto, kar danes èlovek potrebuje in zahteva za normalno bivalno raven. Pri podrobnem pregledu ni bistvenih napak, razen zelo temne barve dekorativnih in tudi zašèitnih premazov stavbno mizarskih izdelkov ( tipièno, že prej omenjeno ).

Naselje poèitniških hiš v Istri Hiša v tem naselju (lastnik je Slovenec)

Obièajna raziskava pokaže, da je veèina arhitekturnih elementov uporabljena pravilno in v skladu s tradicionalnimi pravili, pa tudi v skladu z natanènimi in strogimi zakoni urbanistiènih institucij ter arhitekturnih služb. Bolj natanèen pregled ne more veè zadovoljiti strokovnih pogledov na istrsko arhitekturo. Posebej opazni so oboki na vseh zgradbah, vsepovsod, razne vrste obokov, razliènih razpetin in oblik, izvedeni v razliènih materialih, pretežno armiranobetonsko in obloženi s kamnito oblogo. Obok ni bil nikoli tradicionalen, avtentièen arhitekturni element istrske arhitekture. Ali so ga tja izvozili Slovenci? Dejstvo je, da se je najprej pojavil na slovenskih poèitniških hišah, hitro so ga osvojili tudi domaèini in ga privzeli za svojega. Z veliko fantazije in želja po izvirnosti so izumili najrazliènejše oblike, povsem okrogle do bolj splošèenih in skoraj ravnih, razliènih razpetin in materialne obdelave. Bolj podroben pregled teh hiš pokaže tudi neavtohtono uporabo temnih zašèitnih in dekorativnih premazov lesenih elementov in lesenih oblog, kar vsekakor ni znaèilnost Istre ali Dalmacije.

Nekatere od nekdanjih pastirskih enoceliènih hiš na Veliki

Planini so ljudje spremenili v poèitniške hiše skromnega tehniènega

standarda ( brez oskrbe z vodo in elektriko ), toda z zelo visokim

standardom naravnega okolja in krajinskih vrednot.
 
 

Druge pomembne poteze slovenske bivalne kulture

Toèna analiza in natanèno opazovanje moreta izpostaviti nekatere druge poteze, ki na prvi pogled ne izgledajo pomembne. Toda nadaljnji študij ponuja druge in drugaène razlage o pomembnosti tako odkritih potez in znaèilnosti slovenske bivalne kulture. Tu moram najprej omeniti dejstvo, da so Slovenci »zbiralci stvari«. Zbiranje stvari je navada; celo veè, zbiranje vsakovrstne navlake je obsedenost, ki se z leti še stopnjuje. To ni zbiranje znamk ali starih kovancev. To je zbiranje in shranjevanje starih, neuporabnih oblek, starega pohištva, starih biciklov, celo starih avtomobilov. Zbiralci imajo razlago za svojo strast:«Nikoli ne veš, kdaj kaj prav pride«. Ta poteza vpliva na zasnovo in izvedbo stanovanjske hiše, ki je zaradi tega polna omar, zabojev, polic, velikih kleti in podstrešij. Nekatere hiše imajo celo loèene odlagalne sobe za vse vrste stare šare. Tlorisi slovenskih stanovanjskih hiš so se spremenili, da so omogoèili realizacijo teh novih in èudnih strasti.

Druga pomembna poteza je takoimenovana »kmeèka mentaliteta«. Strah pred zimo je povezan z lakoto ali razlog za zbiranje hrane za obdobje, ko zemlja poèiva. Zbiranje hrane je tudi povezano s preteklostjo, ko hrana ni bila na razpolago tako kot danes v velikih super in hipermarketih ter hlajenih shrambah. Ali zbiranje hrane tudi zato, ker je bila na razpolago v omejenih kolièinah. V preteklosti so bili ljudje pogosto laèni. Tako je tudi v sedanjem èasu in mnogo ljudi mora kupovati hrano takrat, ko je najcenejša. Nekateri ljudje tako tudi danes zbirajo sadje, krompir , meso za zimo, to kar danes imenujemo z eno besedo ozimnica. Te zaloge zahtevajo spet veliko prostora v stanovanjski enoti, pa vendar ne morejo nikoli ustvariti enakovrednih pogojev, kot jih ima hrana v modernih, idealno hlajenih skladišèih. Tudi to zbiranje hrane ima za posledico veèje spremembe v tlorisnih rešitvah stanovanj in stanovanjskih hiš.

Èe vzamemo v premislek, da se slovenske hiše in tudi hiše drugih narodov stalno spreminjajo s faktorjem èasa, moramo priznati, da so spremembe dobrodošle, kadar izpolnjujejo in zadovoljujejo resniène potrebe, želje in prièakovanja stanovalcev. Razen seveda kadar so rezultat pomanjkanja obèutka za prave vrednote, kadar so rezultat iskanja zunanje podobe, ki ni niè drugega kot tekmovanje s sosedi zaradi prestiža, ali pa iskanje statusnih simbolov namesto iskanja resniènih kvalitet in umetnosti. Bojim se, da je tista zadnja a vseeno zelo pomembna poteza slovenske bivalne kulture zajeta v sloganu: »Manj biti in veè imeti«.

Avtorska arhitektura z moènim nabojem kreativnosti in individualnosti, poètniška hiša arhitekta in profesorja Eda Mihevca v Portorožu ( Slovenija ). Izvedba 1967 – 69.

Pogled z vrta na bivalno teraso

Pogled na skrbno urejen vrt Pogled z pokrite bivalne terase na vrt
 
 

Zakljuèek

Bivalna kultura je del splošne kulture vsakega naroda. Bivalno kulturo sestavljajo razlièni elementi kot: naèin življenja, navade, ideali, razmerje med individualnimi in splošnimi vrednotami, želje in prednosti, celo statusni simboli, zunanji vplivi, podedovane lokalne in tradicionalne poteze. Vsi ti elementi, vsak posvoje, izhajajo iz podedovanih naèel, navad in potreb in so z vsemi ostalimi elementi kot: uporaba novih materialov, novih tehnologij, tehniènih standardov, nove opreme, rezultat narodove kulture skozi njegovo življenje, ali drugaèe povedano, povezujejo sedanjost s preteklostjo. Nekateri elementi slovenske bivalne kulture so bili razkriti, nekateri so ostali skriti, pa se še lahko razkrijejo v prihodnosti, èe se bo to podroèje raziskovalo naprej. Razkriti so omogoèili, da se je definirala slovenska bivalna kultura, da ima nekatere poteze, ki jo izrazito loèijo od bivalnih kultur drugih narodov.

Reference

[ 1] Bezan,M., Brezar,V. (1984) Dwelling culture in state directed mass housing last twenty years in Slovenia, Faculty of Architecture, Ljubljana,

[ 2] Brezar,V. (1999) IAHS, Ephemerality of housing architecture in future (The future of Slovenian housing fund), 27. IAHS world housing congress, San Francisco, USA

[ 3] Brezar,V. (2000) IAHS, Banal as element of mass housing culture, 28. IAHS world housing congress, Abu Dhabi, United Arab Emirates

[ 4] Kalcic,I., Perossa, M. (1982) Housing, University of Ljubljana, Faculty of Architecture, Ljubljana

[ 5] Kalcic,I. (1992) National identity in postwar housing in Slovenia, Faculty of Architecture, Ljubljana

[ 6] Kalcic,I. (1998) ENHR, Rehabilitation of multiflat housing in different types of ownership, 9. Congress of European network for housing research, Housing in transition, Portoroz, Slovenia

[ 7] Kalcic,I. (2000) IAHS, From local culture and tradition to good modern housing design, 28. IAHS world housing congress, Abu Dhabi, United Arab Emirates

[ 8] Schultz,C.N. (1985), The concept of dwelling, Electa-Rizzoli, New York, USA

[ 9] Sejima,K. (1999) Another environment, The Berlage Institute Report, Amsterdam