Geografski utrinki iz Turčije

Potovanja v Turčijo so tudi za Slovence že nekaj let vse bolj popularna. Tja potujejo na morje, po nakupih v Istanbul, pa tudi na potovanja s poudarkom na spoznavanju izredno bogate zgodovine različnih kultur na Anatolski planoti in njenih naravnih zanimivosti. Namen tega zapisa je geografsko razmišljujočemu bralcu osvetliti le nekaj tipičnih potez Turčije, kot sem jih z dveh potovanj ( Kapadokija z Egejsko Turčijo, Vzhodna Turčija) uspel strniti v naslednjih vrsticah. Navajanju podatkov iz učbenikov sem se izognil.

Turizem se v Turčiji hitro razvija in postaja pomembna gospodarska panoga.

Čeprav nima tradicije, bi se pri njih marsikdo lahko učil gostoljubnosti, poslovne iznajdljivosti, korektnosti in konkurenčnosti v ponudbi. Turistične regije nastajajo predvsem na obalah Egejskega in Sredozemskega morja, vzhodni del države pa je turistično še zelo nerazvit, predvsem zaradi odročnosti, vsestranske nerazvitosti, pa tudi zato, ker turške oblasti v preteklosti niso imele nobene želje razvijati ta področja.Zato se tudi danes potovanje na vzhod Turčije šteje kot manjša avantura in zato tukaj (še) ni turističnih množic. Verjetno bo kmalu drugače, saj sodobni turisti vse bolj iščejo (iščemo) od vplivov turizma še neokrnjeno podobo in vzhod Turčije je še takšen. Tu je mogoče hkrati doživeti še vedno ohranjen življenjski utrip tradicionalne družbe, ob tem pa spoznavati tudi sledi kultur treh tisočletij, ki so se na teh ozemljih srečevale.Žal večina teh pomnikov nekdanjih kultur v sodobni Turčiji ni bila deležna spomeniško-varstvene zaščite in njihovo propadanje je turistu nerazumljivo, saj gre za kulturno dediščino neprecenljive vrednosti. Turki sicer pravijo, da nimajo dovolj denarja za zaščito številnih spomenikov preteklih kultur na njihovem ozemlju, to pa je le del resnice, saj lahko navedem dva značilna primera, kjer je vzrokov nemarnega odnosa še veliko več, kot le pomanjkanje denarja - Ani in Akdamar na jezeru Van.

Ani je bil v 10. stoletju prestolnica armenskega kraljestva, imenovan tudi mesto s tisoč in eno cerkvijo, takrat pomembnejši od Bagdada, Kaira in Istambula, saj je štel 100.000 prebivalcev. Mesto je ležalo ob reki Arpa, ob današnji meji Turčije z Armenijo, vzhodno od mesta Kars. Svoj zaton je začelo doživljati ob osvajalnih pohodih Seldžukov v 11. stoletju, kasneje Mongolov in Otomanov, od 19. stoletja dalje pa ni bilo več poseljeno.

Danes je to mesto le kup ruševin, ki ga strogo varujejo turški vojaki, ki nikomur ne dovolijo fotografiranja. Vzrok temu, obiskovalcem povsem nerazumljivemu obnašanju, so do Armenije sovražni odnosi, izvirajoči še iz obdobja 1915-20, ko so Turki nad Armenci izvršili genocid.

1. Obzidje mesta Ani

Van je mesto ob jezeru z istim imenom, ob meji z Iranom. Tu je bilo že pred 3000 leti središče kraljestva Urartov in utrdba nad mestom iz tega obdobja, ki še vedno stoji, je ena najstarejših na svetu. V srednjem veku so tukaj vladali Armenci in na otočku na jezeru Van v začetku 10.stoletja zgradili čudovito cerkev, značilno za to obdobje armenske arhitekture. Cerkev je obdana z biblijskimi reliefnimi podobami, vrezanimi v rdečkast vulkanski tuf iz teh krajev. Tudi ta kulturni spomenik najvišje vrednosti propada, čeprav so Francozi ponudili sredstva za popolno obnovo, a so Turki ponudbo zavrnili, morda tudi zato, ker je Turčija 99% muslimanska (sicer še med vsemi najbolj sekularna ) država, verjetno pa tudi zato, ker v tem območju kurdske večine in hkrati v vojaško varovanem območju povsem blizu meje z Iranom turške oblasti nimajo posebne želje razvijati tujskega turizma. Tudi to je Turčija.

2. Cerkev Akdamar ( 10.stoletje) na jezeru Van

Urbanizacija v Turčiji je ena najhitrejših na svetu, predvsem v obalnem pasu in v vsem zahodnem delu države, kjer je težišče vsega razvoja v državi. Istanbul postaja skupaj s satelitskimi naselji s 15 miljoni prebivalcev ena največjih mestnih aglomeracij na svetu, kamor se vsak dan priseli 1000 ljudi s podeželja na planoti, ki se opazno prazni in gospodarsko nazaduje. Na robu večjih mest rastejo naselja velikih stanovanjskih blokov ali manjših večstanovanjskih hiš, ki jih pogosto s skupnim denarjem gradijo družinski klani. Verjetno je tudi v tej solidarni gradnji in delitvi stroškov odgovor, da v turških mestih slumov ni najti, čeprav pa je okolica novih stanovanjskih naselij komunalno zelo slabo urejena in vse bolj zatrpana z avtomobili.

Na vzhodu Turčije je tempo urbanizacije bistveno počasnejši, zato je tudi podeželje ohranilo

svojo nekdanjo funkcijo in podobo; še vedno prevladuje agrarna družba, ob tem pa tudi izseljevanje mladih proti zahodu države ali v tujino.

Kdor potuje v Turčijo, pomisli tudi na nevarnost potresov. Turčija je med potresno najbolj ogroženimi deželami sveta, saj jo je samo v zadnjih 60 letih prizadelo sedem potresov rušilne moči ( nad 7 stopenj EMS), zadnji leta 1999 v bližini Izmira, v katerem je umrlo 18000 ljudi. Vzrok potresne ogroženosti je v dejstvu, da preko Anatolske planote potekata dva preloma, ob katerih Arabska plošča podriva Maloazijsko mikroploščo pod Evrazijsko. Dogajanje je podobno tistemu ob prelomu Sv. Andreja.

Oblasti so sicer ljudem predpisale protipotresno gradnjo, ki pa se je graditelji ne držijo in posledice so uničujoče.

Naravna raznolikost je izredna, dojeti pa jo je mogoče že z delitvijo ozemlja Turčije, ki je skoraj 40 krat večje od Slovenije, na 7 klimatsko in reliefno zelo različnih regij, ki ležijo v geografskih širinah od Rima do Tunisa: Črnomorska, Marmarska, Egejska, Sredozemska, Centralnoanatolska, Jugovzhodnoanatolska, Vzhodnoanatolska

3. Naravne regije Turčije

Najbolj značilen pokrajinski vtis v pretežno hriboviti Turčiji ustvarja sušnost podnebja,

saj le na vzhodnem delu črnomorske obale in v Pontskem gorovju dežuje v vseh letnih časih, Anatolska planota pa ima zelo sušno ( pod 500 mm letnih padavin) in ostro celinsko klimo s temperaturnimi amplitudami od –30 do + 40 stopinj celzija. Vprašali bi se lahko, odkod voda večjim rekam na planoti? Predvsem s snežišč pod 130 vrhovi, višjimi od 3000m, od Taurusa na jugu do Pontskega gorovja na severnem robu Anatolske planote.

Večje reke so izkoristili za namakanje področij, velikih kot ozemlje skoraj dveh Slovenij.

Osrednji del planote je zaradi sušnosti in zaprtosti reliefa endoreično območje z odtokom v obsežni slani jezeri Tuz Golu in Van. Jezero Van leži na vzhodu Anatolske planote in je s 3700 kv.km površine največje v Turčiji in največje sodavo jezero na svetu. Otoku Carpankale na jezeru pravijo turški Galapagos, saj na njem biva na tisoče ptic različnih vrst.

4. Otoček Carpankale na jezeru Van

Tektonsko aktivnost na Anatolski planoti je spremljal vulkanizem, ki je nastal ob podrivanju tektonskih plošč.V osrednjem delu planote sta vulkana Erciyes in Hasandagi odložila do 200 m debel sloj lave in pepela, ki so ga nato erozijski procesi oblikovali v pokrajino fantastičnih oblik, turistom dobro poznano kot Kapadokijo.

5. Kapadokija – erozijske oblike v tufu

Na vzhodu Anatolske planote je najobsežnejše vulkansko območje, z najvišjim vrhom Ararat (5137 m), bazaltnim stožcem, ki je nazadnje bruhal pred 10.000 leti. Zgornjih 1000 metrov gore danes pokriva ledenik, največji v Turčiji, pobočja te velike gore pa prerašča tipična suha stepa, značilna za Srednjo Azijo.

Planinarjenje je najboljša priložnost doživeti tradicionalno Turčijo, njeno podeželje in ljudi. Vzponi na vrhove ne zahtevajo posebnega plezalskega znanja, zaradi velikih razsežnosti pa jih je mogoče doseči le v večdnevnih pristopih. Planinskih koč ni, vseeno pa smo ob vzponu v Pontskem gorovju sredi julija 2003 v najvišje ležeči vasi na višini 2400 m opazili, da je iznajdljivi domačin, sicer tudi lastnik skromnega campinga, že gradil prenočišča za turiste.

Pristopi do gora so dolgi, zato je do vznožja gore potrebno najeti terensko vozilo in nato še nosače s konji, saj je potrebno ob nahrbtniku tovoriti tudi šotor in ostalo opremo.

Za vzpon je dobro dobiti vodnika, saj poti niso označene, karte pa niso dovolj natančne.

Pred vzponom na Ararat je primerno opraviti aklimatizacijsko turo in zato se je naša skupina odločila za najvišjo goro v Pontskem gorovju nad Črnomorsko obalo, 3932m visoki Kačkar.

Potepanje po teh gorah je v poletju pravi planinski užitek, saj ima izredno bogato floro, ki je tedaj cvetela in dojeli smo, zakaj tem goram pravijo tudi »Medene gore«. Vznožje gora, ki so iz magmatskih kamnin, poraščajo pašniki. Na strmih pobočjih nad globokimi soteskami so do višine 2400 m posejane slikovite vasi s turškim prebivalstvom, ki se ukvarja z živinorejo. Sicer v Pontskem gorovju dve tretjini dni v letu dežuje, pozimi pa so vasi odrezane od sveta, saj pade do 4 m snega.

6. Pod Kackarjem v Pontskem gorovju

Vzpon na Ararat v vremensko stabilnih poletnih mesecih za izkušenega planinca kljub višini 5137m ne predstavlja hujšega problema.

Gora leži tik ob meji z Armenijo in Iranom, območje pa je tudi zaradi upornih Kurdov politično nestabilno, zato za turiste ni posebej privlačno, šteje se celo za tvegano.

Vzpon na Ararat je mogoč šele zadnjih deset let, po predhodno pridobljenem dovoljenju turških vojaških oblasti, ki pa teh obiskov niso posebej vesele. Morda tudi zato, ker je to priložnost, da turisti srečajo Kurde in zvedo za njihovo usodo?

Lahko ugotovim, da je mojemu vzponu na Ararat najmočnejši vtis prispevalo prav srečanje s Kurdi, ki v tem delu Turčije predstavljajo absolutno večino prebivalstva.

Ob vzponu na Ararat, ki slovi kot svetopisemska gora, kamor se je po vesoljnem potopu zatekel Noe, so namreč Kurdi nujni spremljevalci – gostitelji, nosači in vodniki.

Izkazali so se kot zanesljivi, pošteni in prijazni gostitelji in med njimi smo se ves teden bivanja počutili povsem varno. Ob tem je imel zelo pomembno vlogo tudi naš vodič Primož, ki je v teh krajih že večkrat potoval, zna turško in zaradi naklonjenosti ljudem v Turčiji je vzpostavil dobra znanstva.

Kurdi še vedno živijo od tradicionalanih oblik gospodarstva- kmetovanja, trgovine, gostinstva in priložnostnih del, tudi turističnega vodništva, veliko pa jih živi po svetu, odkoder pošiljajo družinam denar. Kmetje so v večini živinorejci, ki imajo polnomadski način življenja, saj se v poletnih mesecih z živino preselijo na gorske pašnike in živijo v začasnih bivališčih (šotori, preproste zemljanke in kamnite hiše) imenovanih jajle.

Pristop na goro je najprimernejši z juga, kjer smo se s tovornjakom preko ogromnih polj bazaltne lave pripeljali do izhodišča za vzpon na višini 2300 m. Pot nas je proti vrhu vodila preko obsežnih sušnih pašnikov, kjer so v šotorih bivale kurdske družine in pasle črede ovac ali konjev. Za številne otroke smo bili prava atrakcija in priložnost, da nam prodajo ayran

( osoljeno kislo mleko) in spominke ali pa nas poprosijo za zaščitno kremo in sončna očala. Otroci so bili prisrčni in nevsiljivi, zato ob srečanjih z njimi nismo ostali ravnodušni….

7. Šotori Kurdov ob poletni paši pod Araratom

Vrh smo dosegli v sončnem in mrzlem jutru tretjega dne vzpona, z iskanjem prehodov med bazaltnimi skalami, za zadnjih 1000 m vzpona preko obsežnega ledeniškega pobočja pa smo morali natakniti dereze.

8. Ararat

Razgled z vrha je bil veličasten - proti Erevanu in iranskim stepam na vzhodu in Anatolski planoti na zahodu, močan veter in temni oblaki na obzorju pa so nas že priganjali k povratku v dolino in naslednjega dne popoldne smo bili v našem hotelu v Dogubajazitu, kjer nas je čakala prtljaga in nadaljevanje poti proti Vanu.

Kurdistan je ozemlje, kjer predstavljajo Kurdi absolutno večino prebivalstva, veliko kot Francija, predvsem na prostoru vzhodne Turčije, zahodnega Iraka in Irana. Kurdi so torej avtohtona jezikovna in kulturna entiteta, med Turki na zahodu, Arabci na jugu in Iranci na zahodu. V skupni državi nikoli niso živeli, ampak sta vse od 16. stoletja d obstajali dve veliki ozemlji Kurdov, Anatolija in Kurasan v vzhodnem Iranu.

9. Področja s kurdsko večino ( označeno z zeleno)

Po 1. svetovni vojni so tudi Kurdi upali, da bodo dobili svojo državo, toda ozemlja z njihovo večino so se delila med 5 držav – Turčija ( 43 %), Iran (31% ), Irak (18%), Sirija (6%) in Rusija (2%). Le v zahodnem Iranu je ostala pokrajina z zgodovinskim imenom Kordestan.

Boj za samostojno državo Kurdov, ki jih je približno 20 miljonov ( samo v Turčiji jih živi cca 12 miljonov ali 18% vsega turškega prebivalstva) v navedenih državah in po svetu, poteka že ves čas po 1. svetovni vojni, saj jim vsa leta kratijo vse pravice do uveljavljanja njihove nacionalne suverenosti. Ne priznavajo jim niti manjšinskih pravic v sklopu obstoječih držav in tako so za Turke Kurdi le »gorski Turki«, ki lahko v javnem življenju ( šole, mediji, uradi) uporabljajo le turški jezik. Posledica tega je neprestani boj in nasilje na obeh straneh; požiganje vasi, uboji in zapiranje Kurdov, na drugi strani pa organiziranje Kurdov v politična gibanja ( Kurdska delavska partija ) in teroristične akcije proti oblastem in celo turistom v zadnjih 20-ih letih.

10. Kurdistan, država, ki ne obstaja

Predvsem zaradi tega je bilo turistom odsvetovano potovati na vzhod Turčije, sedaj pa postajajo razmere manj napete. Turčija si zelo prizadeva vstopiti v EU, pri tem pa bo morala kot enega temeljnih problemov urediti položaj Kurdov v svoji državi. Tudi Kurdi se vse bolj zavedajo, da bodo lahko svoje pravice uveljavljali znotraj obstoječih držav, saj bi uresničitev njihovih želja o enotni državi Kurdistan usodno posegla v preurejanje državnih meja in v strateške interese v tej regiji, povezane z nafto. Kurdistan je ideja o državi, ki je v bližnji prihodnosti verjetno ne bo.